Nosečnice: Pričakovanja pred otrokovim rojstvom in po njem

Od trenutka, ko večina parov ve za ženino nosečnost, so v njih zasidrani občutki upanja in tudi tesnobe.

Četudi si z vsem srcem želijo imeti otroka – to se zgodi redkeje kot se običajno predpostavlja –, so njihovi vnaprejšnji občutki še vedno lahko kompleksni in morda ambivalentni; po otrokovem rojstvu bo isto veljalo za občutke, ki jih bodo imeli do njega.

Starši imajo že pred otrokovim rojstvom pričakovanja – upanja in skrbi – glede otrokove prihodnosti in glede tega, kaj bo otrokovo rojstvo pomenilo za njihova življenja.

Najsi je ženska pričakovala od materinstva karkoli, realnost lahko spremeni vse.

Ženska, ki prej ni hotela imeti otroka, se lahko vanj zaljubi takoj po njegovem rojstvu, nezmožna razumeti, kako je bilo mogoče, da je dvomila v zaželenost materinstva, v to, da je mogoče želeti imeti otroka. Drugi, ki si je želela otroka, ji lahko ekskluzivna predanost, ki jo ta zahteva od nje – ali predanost, ki zahteva tako veliko njenega časa –, odvzame željo; ugotovi lahko, da je nega dojenca veliko bolj zahtevna in tegobna ter veliko manj nagrajujoča, kot je pričakovala.

V tej točki lahko mož-oče s svojim odnosom stori zelo veliko. Če ima občutek, da dojenček okupira preveč materinega zanimanja, časa in energije, tako da ga v njenem življenju izrine iz ospredja, bo to škodljivo zanj, za njegovo ženo, za zakonsko zvezo in za dojenčka. Po drugi strani so ugodje, ki ga uživa, odkar je postal oče, hkrati z ljubečo podporo in dejansko pomočjo, ki jo nudi, ko se mati počuti izčrpano po rojstvu in med dojenjem, tisto, kar je izjemnega pomena pri oblikovanju otrokovega prihoda v družino v resnično srečen dogodek.

Medsebojno vplivanje staršev in otroka je od samega začetka neprekinjeno. Zato je zelo veliko odvisno od sentimentov, s katerimi oba starša, še posebej pa mati, pozdravita novi prirastek k družini in spremembo, ki se zgodi v njenem življenju. Vsak dogodek, ki so ga deležni, naj bo sam po sebi velik ali majhen, je pomemben kot del njihove medsebojne povezanosti.

Tisto, kar šteje pri oblikovanju otrokove osebnosti in medsebojne povezanosti starša in otroka, niso le »zadeve, ki imajo določeno težo«. Dejansko so pripetljaji, ki jih imajo odrasli za malenkosti, pogosto izjemno pomembni za otroka, zanj imajo težo, saj ga opremijo s signali, ki usmerjajo njegovo prebujanje v svet – in to usmerjanje je vseskozi na delu, četudi se ga starši ne zavedajo.

Starševe besede in geste, ton njegovega glasu in njegovi obrazni izrazi lahko nenadoma osvetlijo stvari v povsem novi luči, prav tako kot takrat, ko njegov odgovor umanjka. Pomemben vpliv na otroka ima ne le starševo odkrito vedênje, ampak tudi tisto, kar se dogaja v njegovi zavesti in v njegovem nezavednem, saj mu daje namige, na katerih snuje svoje poglede na samega sebe in na svet.

Kot že rečeno, je cilj vzgajanja otroka to, da mu omogočimo, najprej, odkrivati kdo on hoče biti in, potem, postajati oseba, ki je lahko zadovoljna s seboj in s svojim načinom življenja. Končno bi moral v življenju biti zmožen storiti tisto, kar je njemu videti pomembno, zaželeno in vredno storiti; razviti razmerja z drugimi ljudmi, ki so konstruktivna, zadovoljujoča in katerih obogatitev je vzajemna; zdržati pritiske stresa in trdovratnih nadlog, s katerimi se bo skozi življenje neizogibno srečal.

Upoštevajoč vse to, starši niso le tisti otrokovi učitelji, ki so najbolj v ospredju; oni so tisti, po katerih in skozi katere se orientira; ves čas, od ranega začetka jih preučuje, da bi videl, kaj delajo in kako delajo, ter s katerimi odkrito pokazanimi, zanikanimi ali potlačenimi občutki delajo.

Tako mu njegovi starši pokažejo kdo naj bo in kako naj bo – drugo vedno izhaja iz prvega. Ta vednost je vedno mnogo bolj pomembna za otrokovo sedanjo in prihodnjo eksistenco, kot pridobivanje specifičnih dejstev ali spretnosti.

[Vir: Bruno Bettelheim: Dovolj dober starš]