Pogovorjevalnice

Pogovorjevalnice so posebni prostori, ki so se začeli odpirati med mojimi dolgoletnimi predavanji na Univerzi za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje.

Odpirali so se samodejno, nenačrtno in vztrajno: kot po nekem pravilu se je tam, kjer je bilo predvideno predavanje, odprl prostor, in odvijati se je začelo nekaj drugega in drugačnega, bolj vznemirljivega – pogovarjanje.

Energično vključevanje slušateljic in slušateljev v glasno razmišljanje je kmalu postalo glavni cilj mojega glasnega razmišljanja.

To je navsezadnje cilj vsakega resnega razmišljanja: da misel človeka dela energičnega, ne depresivnega ali moralno strahopetnega.

V glasno razmišljanje drugega se je vsekakor mogoče vključevati tudi s kultiviranjem tišine: v glasnem razmišljanju drugega lahko uživamo preprosto tako, da uživamo v lastni tišini, ki seveda ni zgolj molk, saj se lahko v tišini pogovarjamo sami s seboj in diskretno polemiziramo z drugim.

Moj prvotni cilj – izpeljati predavanje od začetka do konca – se je pomaknil v ozadje, in kmalu sem spoznal, da lahko vse, kar sem imel namen povedati skozi predavanje, povem tudi skozi pogovarjanje. Le bolj se moram potruditi, bolje prisluhniti odzivom drugih, več improvizirati – se odzivati na odzive.

Tako sem začel po eni strani pogovarjanje v svojih mislih strogo razločevati od predavanja, po drugi strani pa oboje razločevati tako od terapije, kot tudi od vsakodnevnega komuniciranja, ki najpogosteje poteka v obliki izmenjave mnenj, strokovnega ali nestrokovnega svetovanja, podajanja informacij, klepetanja in raznoraznih oblik druženja.

Začel sem dobivati občutek, da je pogovarjanje izjemen privilegij, ki bi ga rad privoščil mnogim, saj ugotavljam, da ga ljudem v današnjih časih primanjkuje prav toliko, kolikor ga potrebujejo – potrebujejo pa ga zelo.

Vsak človek potrebuje zelo veliko pogovarjanja, le da se tega pogosto ne zaveda, hkrati pa ljudje pogovarjanje zelo hitro pomešajo z drugimi oblikami komuniciranja in druženja – zlasti s klepetanjem in izmenjavo mnenj, ter s svetovanjem – zaradi česar pogovarjanje ni videti vredno posebnega truda, saj naj bi se samodejno znašlo v vseh teh oblikah komuniciranja.

V resnici ga v njih ne najdemo: pogovarjanje je zelo izmuzljiva zadeva, ki od nas zahteva posebno voljo, poseben prostor-čas, ki ne prideta in ne nastaneta kar sama od sebe, vmes, med klepetom, svetovanjem, izmenjavo mnenj ali vmes, ko molče čakamo ali glasno prekinemo drugega, da bi še sami prišli do besede. To je glavni razlog, zakaj se v pogovorjevalnico vključujem kot mentor.

Pogovarjanja je v današnji družbi zelo malo, čeprav smemo sklepati, da ljudje še nikoli v zgodovini človeštva niso niti približno komunicirali tako veliko, v tolikšnem obsegu in s tako vrtoglavo hitrostjo, kot komunicirajo danes.

Da se poseben prostor in čas, ki ga zahteva pogovarjanje, v današnjem svetu ne le krčita in krajšata, ampak dobesedno izginjata iz tega sveta, se mi je začelo potrjevati od terapije do terapije, ko so mi premnogi pacienti zaupali, da v svojem življenju dejansko nimajo nikogar – niti enega samega človeka –, ki bi jim prisluhnil.

Bistvo pogovarjanja je v tem, da se učimo bolje prisluhniti drugemu, tudi tistemu Tujcu, s katerim se srečujemo v sebi, da bi zanj in pred njim čim bolje artikulirali svoje misli, izrazili svoja občutja, da se v njegovi bližini ne bi obnašali preveč neotesano, preveč egoistično, preveč nebogljeno, preveč obsojajoče, preveč tekmovalno, preveč napadalno, preveč nerazumljivo, preveč nesprejemljivo …

Pogovarjanje se od vseh drugih oblik komuniciranja ali druženja razlikuje po tem, da ne izključuje nikogar; pogovarjanje je oblika solidarnosti med najrazličnejšimi ljudmi: v pogovoru lahko predsednica ZDA in delavec za tekočim trakom izkusita, kaj pomeni, da smo ljudje enaki. To izkustvo je izjemno redko.

Izkustvo enakosti. Zakaj je tako zelo redko? Zato, ker je pogovarjanje, zlasti pogovarjanje med najrazličnejšimi ljudmi tako zelo nenavadno redko. Funkcija pogovarjanja je namreč natanko v tem, da nam omogoča priti do izkustva enakosti, ki ga druge oblike komuniciranja (na primer svetovanje) izključujejo. Prva dva človeka sta se začela pogovarjati, ko sta prepoznala, da imata skupno točko, da se je edino v skupni točki mogoče zares srečati oziroma pogovarjati – in natano to je to je točka medsebojne enakosti. Ta se razvija kot tista oblika komuniciranja, v kateri se podrejeni ne more podrejati nadrejenemu, slednji pa ne more igrati vloge nadrejenega, saj se morata oba podrejati istim pravilom, ki so pravila jezika.

Sokrat je pred več kot dva tisoč leti dokazal, da skupne točke med najrazličnejšimi ljudmi, kot so gospodarji in sužnji, nujno obstajajo, da smo v teh skupnih točkah ljudje drug drugemu nujno enaki in da brez tovrstne enakosti obstoj družbe in družbenih hierarhij ne bi bil mogoč, ljudje pa bi še naprej komunicirali v naravnem stanju.

V pogovorjevalnici je dobrodošel vsakdo, ki se hoče z ljudmi srečevati zunaj družbenih hierarhij in zunaj naravnega stanja.

P. s.

Za skovanko "pogovorjevalnica" sem hvaležen prijatelju, za idejo pogovarjanja pa vsem drugim filozofom, ki neumorno razpravljajo v mojih mislih že dvajset let, zlasti tistemu, ki je zapisal matematično enačbo "thinking = thanking".