Ali sem slab fant?

MATI: Imam vprašanje.  Midva ne uporabljava besed »grdo« ali »slabo« ali »dobro«, najinemu sinu Pavlu pa je nekdo rekel, da je »slab« fant. Midva ga seveda prepričujeva, da ni. Zdaj hoče vedeti, kaj je »slabo« in kaj »dobro«, kdo je »slab« in kdo je »dober«.

Dr.B.: No, kratkomalo recita mu, naj s tem ne prihaja več k vama. Ko se vrne domov in reče: »Miha je slab,« bi jaz rekel: »Ne začenjaj s tem. Povej mi, kaj ti na Mihcu ni všeč.«

MATI: Oh, razumem. No, kaj pa je, če reče, da mu je nekdo rekel, da je slab fant, in mu zagotavljava, da ni? Kaj bi naredili?

Dr.B.: Vprašal bi: »Pa si?«

MATI: To sva ga vprašala. Pa pravi, da je ta in ta to rekel.

Dr.B.: No, prav. »Ne zanima me, da je ta in ta to rekel.«

DRUGA MATI: Če zdaj oštejeva Bojana, pravi: »Sem grd?« In nikoli ne veš, kaj bi odgovoril.

Dr.B.: Ne. Ampak to je zanimivo. Teh reči se ne naučijo sami. Enkrat ali dvakrat jim tako rečete, in tako jim pravijo drugi ljudje, pa ste v kaši. To seveda ni tragično, razumete. Vendar ste v kaši. Kajti to, ali je nekdo priden ali ne, se načenja po grajanju. Potem ko otrok naredi kaj slabega, mamica reče: »Pa saj si priden fant«; tako izničite storjeno in vse izbrišete. Potem se sploh ni izplačalo grajati.

DRUGA MATI: Kaj se vam to ne bi zgodilo?

Dr.B.: To se mi sploh ne bi zgodilo. Ne bi pustil, da se pogovor spusti na tako nizko raven! Ali vidite, kaj hočem reči? Rekel bi: »Poglej zdaj, fant moj …« Koliko je star vaš fant?

DRUGA MATI: Tri leta. Skoraj.

Dr.B.: No, pri treh letih je odvisno od besedne ravni. Pri štirih lahko govorite nekoliko bolje. Ampak te povezave se ustvarijo zelo zgodaj, ko se je z otroki še zelo težavno pogovarjati. Zato pa tudi podležemo takšni neumnosti.

DRUGA MATI: Ja, razumem.

TRETJA MATI: No, jaz svoji štiriletni punčki rečem, da je grdo, če prečka cesto brez mojega dovoljenja, potem pa me vpraša, kaj je »grdo«.

Dr.B.: Ja, zakaj bi bilo to grdo? To še običajna besedna raba ni.

TRETJA MATI: No, ali bi bila kakšna razlika, če bi rekla »slabo«? Grdo je sinonim za slabo, kaj ni tako?

Dr.B.: Ne, ni. Poleg tega se mi prav gotovo ne zdi, da bi bilo prečkati cesto slabo.

TRETJA MATI: Kako naj drugače daš otroku kak splošen pojem?

Dr.B.: Kaj ni »nevarno« prav tako splošen pojem kot »grdo«?

TRETJA MATI: Ja, zdi se mi, da je.

Dr.B.: Prava težava je, da je triletnemu težko razložiti, kaj je nevarno, in zakaj se je treba paziti, in vse to. Tega ni lahko prestaviti v jezik, ki ga lahko razumejo, in zato podležemo takšnemu prismojenemu splošnemu izrazu, potem pa se nikoli ne izvlečemo. Kajti tedaj se v otroku že naredi miselni sistem, ki ne spodbuja raziskovanja. Saj je tudi otroku veliko lažje vprašati: »Je to grdo?«, kot pa da bi skušal odkriti sam. Tako se vrnemo prav k vprašanju o svobodi.

Seveda za otroka je lažje reči: »Oh, to je grdo, tega ne morem,« namesto da bi skušal ugotoviti in razumeti, opazovati in raziskovati. No v vašem primeru bi rekel: »Glej to me ne zanima. Ali razumeš, kaj se je zgodilo? Ali razumeš, zakaj si me ujezil?« In potem bi zelo počasi in zelo previdno – ampak ne predolgo, veste, v dveh, treh stavkih – opisal vso zadevo. In ko bi bilo vsega konec, bi rekel: »Ali razumeš?« Ne bi pa dovolil, da me zaplete v to, ali je priden ali slab fant.

TRETJA MATI: No, kakšne besede pa naj uporabljaš, da delaš razliko? Če ne uporabljaš »dober« in »slab« in »priden«?

Dr.B.: Zakaj skušate vse spraviti na raven morale, ki jo otrok zelo težko razume? Otroka ne zanima, ali je dober ali slab; zanima ga, ali ga imate radi ali ne. To so čustva, ki jih lahko dojema. In radi ga imate, ker je vaš otrok, ne zato, ker je priden. Drži?

»Ali sem priden? Ali nisem priden?« to je vprašanje, za katero ne bi pustil, da se porodi. »Ti si Aleš in lepo se imava; le da včasih delaš reči, ki jih ne maram, in to je bila ena izmed njih. Ali razumeš, zakaj tega nisem marala? Prav, če razumeš, mi je to tudi dovolj. Zdaj pa pojdi; teci, fant moj.« Če pa mu seveda rečete: »Priden fant, dober fant,« saj veste, in: »Ali ni priden otrok?« potem se tega seveda nikoli ne znebite. In to, ali je dober ali slab je odvisno od vašega mnenja, ali od mnenja strica Ivana, in to je nekaj, česar še psu ne bi privoščil – da sodba nekoga drugega odreja ali človek kaj velja ali ne. Zdi se mi, da je sam edini, ki naj presoja, ali je prijeten človek ali ne. Ampak teh izrazov mu tudi ne bi povedal. Kakorkoli že, to je žalosten način, da misliš o svojem otroku.

DRUGA MATI: Midva … je nekaj reči, o katerih se mu govorila, da so »dobre«.

Dr.B.: Na primer?

DRUGA MATI: Oh, da hodi na strnišče in se »lepo« polula. Včasih, kadar se stvari ne posrečijo tako lepo, rečem: »Mogoče bo jutri boljše.« Ali se s tem ognem splošnemu govorjenju?

Dr.B.: Oh, če mi otrok prinese risbo, bi se sploh ne obotavljal reči: »To je zelo čedno,« če se mi zdi čedno. Ali vidite, kaj hočem povedati? Saj vam otrok prinese nekaj, da to ocenite. Če se mi ne zdi čedno, potem tudi ne rečem. Če pa otrok vztraja, pravim: »No, naredil si že boljše risbe. Tale mi ni tako všeč.«

DRUGA MATI: Hočete reči, da govorite le o eni reči naenkrat?

Dr.B.: Tako je. In ne zdi se mi, da bi morali odobravati vse, kar naredi otrok, treba pa je odobravati otroka. Sama misel, da govorimo z otrokom, kot da se sprašujemo o njegovem dobrem ali slabem bistvu, se mi gnusi, zato naklanjam čas temu pogovoru. Zdi se mi, da imamo kot starši pravico presojati posamična dejanja, če ostajamo dosledno na ravni posamičnih dejanj. Nikdar pa si ne smemo lastiti pravice, da sodimo o otroku kot celoti.

To je načelo, ki se mi zdi zelo pomembno. Če ostajate na ravni posameznosti, smete dokaj hudo nasprotovati določenemu dejanju. Če bi me otrok jezil, ko bi tekel sem ter tja od kosila, bi rekel: »No, glej, če greš od mize stran, tam tudi ostani. Ampak to prihajanje in odhajanje … ne! Bodisi ostani pri nas ali pa nas lahko zapustiš, kadar se utrudiš.« In lepo bi to uveljavil in rekel: »Ne, ne pustim ti, da bi to delal.« Vendar to nima nič opraviti s tem, ali je otrok dober ali slab.

TRETJA MATI: Ampak ali je to dobro ali slabo? Vsako dejanje je mogoče tako opredeliti.

Dr.B.: Ampak zakaj bi ga morali? Potem morate nenehno zasedati in razsojati.

TRETJA MATI: Ampak zdi se mi, da to počne vsaka mati, četudi se tega ne zaveda. Najsi rečejo: »Dobro opravljeno,« ali: »Imenitno narejeno,« ali »Dobro,« ali katero že bodi besedo, v otroku ustvarjajo ta občutek.«

Dr.B.:  Pravilno. Ampak vprašanje je: ali otroku dajete vzorec, ali pa mu dajete drobce, vzorec pa naj si sam sestavi? Ali, če pogledamo natančno, dajete otroku delo, ali ga opravljate zanj? Otrokov občutek, da je ljubljen, da je dober posameznik, je odvisen od tega, s čim ga zalagate. Vendar je v vzorcih še velika razlika, odvisno od tega, ali mu dajete le sestavine – vi, učiteljica in njegovi prijatelji – ali pa si lastite sodbo nad njim kot človekom. In ne zdi se mi, da bi imel kak človek pravico soditi o drugem človeku – tudi mati ne o svojem otroku. Zdi se mi, da imamo pravico ocenjevati posamična dejanja, ne pa celotne osebnosti.

TRETJA MATI: Ampak otrok se bo sam ocenjeval iz posameznosti, kajne?

Dr.B.: Drži. In proti temu lahko nastopimo, če je potreba.

TRETJA MATI: No, kako to storiš?

Dr.B.: Ko pride otrok in reče: »Slab otrok sem,« bi jaz rekel: »Nikakor ne. Vendar mi ni bilo všeč, kar si storil.«

TRETJA MATI: In se vam zdi, da bo otrok razumel razliko, če rečete: »Nisi slab otrok, samo ni mi bilo všeč, kar si storil?«

Dr.B.: Če to dovolj dolgo počenjate, ste dovolj vztrajni, in rečenega ne postavljate na laž, ja. Bo … ja, bo.

TRETJA MATI: Oh, dobro, tega nekako nisem mogla verjeti. Da bo otrok razumel razliko.

Dr.B.: Razumel bo, prej ko slej … prvikrat ne. Ampak pravzaprav vas bo otrok prav zato spraševal. Ko vas otrok sprašuje: »Ali sem priden fant?« ali »Ali sem dobra deklica?« se sprašuje: »Ker sem pač naredil nekaj slabega, ali to pomeni, da sem slab?« In če rečete: »Ne, v resnici si dober dečko,« o tem odloči ta posamični dogodek. Zato bi sam kar vztrajal: »Nočem opravičevanja ali česa podobnega. Zdaj je že mimo, ni potrebe, da se opravičuješ. Vendar mi ni bilo všeč, kar si storil.« »Me imaš rad?« »Seveda te imam rad, nisem pa maral tega, kar si storil.«

In pri tem, kaj mi ni všeč bi bil docela odkrit in pošten. In ko bi otrok razumel, bi zadevo opustil. Če imate svojega otroka zares radi, se mi ne zdi, da bi ga morali braniti, kadar naredi kaj narobe. Zdi se mi, da morate biti z njim pošteni. In ne vidim, čemu bi trileten otrok tega ne razumel. Na tak način ločujete posameznika od njegovega dejanja.

Posebno pri otroku se zavedamo, da bo naredil nešteto reči, ki bi jih po naše ne smel, kajti vedno ne more razumeti ali obvladovati nagibov, ki ga ženejo. Zato je pred nami še večja naloga, ko mu moramo pokazati, da nam niso všeč te reči, ki jih je počel, ne pa on sam. Zato ne bi nikdar rekel: »Bilo je slabo, da si šel čez cesto.« Rekel bi: »To je strašno nevarno početje, vendar ni slabo. Nerazsodno je.« In to razlago bi večkrat ponavljal.

Če otrok ne ostaja na pločniku, in se vam zdi, da ne bi smel hoditi sam ven ali čez cesto, bi rekel: »Ne obžalujem! Premalo si star, da bi hodil sam. Zato te bom držal za roko«. Ampak to nima nič opraviti z dobrim in slabim. Vidite, vi ste hoteli uveljaviti železno pravilo, zato da vam ne bi bilo treba biti pozoren. Torej bi jaz otroka pograbil, če stopi na ulico, pa se ne ustavi. Bil bi zelo trden in se ne bi uklonil nobenemu dokazovanju ali obljubam.

Zagnal bo vrišč: »Saj ne bom več, saj ne bom več,« jaz pa bi rekel: »Nič ne zaleže. Pravkar si mi pokazal, da to počneš, in kratko malo premlad si, da bi hodil sam. Zatorej se boš držal mamine roke.« Ampak zaradi tega otrok še ni dober ali slab, ali poreden oziroma priden. »Nevarno je, in nočem, da se poškoduješ. Ampak, če boš stopil s pločnika, te bom vsekakor držal za roko, in nič drugače. Če hočeš hoditi sam, moraš ostati na pločniku.«

To je smiselno. In verjemite mi, trileten otrok lahko to razume … če to delate dovolj dosledno … in dovolj dolgo, in ne da bi se razjezili ali razburili; kajti, če se vam zgodi to, se bo tako odzival vaši jezi ali razburjenju, da ne bo mogel prisluhniti vašemu dokazovanju ali ga razumeti.