Filozofija: na primer

Struktura znanstvenih revolucij / Thomas S. Kuhn / 1962 / fragment

Današnji učbeniki povedo, da je svetloba iz fotonov, tj. kvantno-mehaničnih entitet, ki kažejo nekatere lastnosti valov in nekatere lastnosti delcev. Raziskave potekajo temu ustrezno z bolj razdelano in bolj matematično opredelitvijo, iz katere je ta običajni opis izveden. Toda taka opredelitev svetlobe je stara komaj pol stoletja. Preden so jo na začetku 20. Stoletja razvili Planck, Einstein in drugi, so učbeniki fizike trdili, da je svetloba prečno valovno gibanje, pojmovanje pa je temeljilo na paradigmi, izpeljani iz Youngovih in Fresnelovih optičnih spisov iz začetka devetnajstega stoletja. Toda tudi valovna teorija ni bila prva , ki bi jo sprejeli tako rekoč vsi, ki so se ukvarjali z optiko. V osemnajstem stoletju je paradigmo za to področje zagotavljala Newtonova Optika, ki je učila, da je svetloba iz materialnih delcev. V tistem času so fiziki iskali dokaze pritiska, ki jih delci svetlobe proizvedejo ob trku s trdnimi telesi, česar zgodnji teoretiki valovanja niso počeli.

Te spremembe paradigem fizikalne optike so znanstvene revolucije, zaporedno prehajanje od ene paradigme k drugi z revolucijo pa je običajni razvojni obrazec zrelih znanosti. Vendar tak obrazec ni značilen za obdobje pred Newtonom, kar je nasprotje, ki nas zdaj zanima. Nobeno obdobje od daljne antike do konca sedemnajstega stoletja ni imelo (niti enega samega splošno sprejetega stališča o naravi svetlobe. Namesto tega je obstajalo veliko rivalskih šol in podšol, od katerih jih je večina podpirala eno ali drugo enačico epikurejske, aristotelovske ali platonske teorije. Ena skupina je imela svetlobo za delce, ki izvirajo iz materialnih teles, druga za modifikacijo medija, ki posreduje med telesom in očesom; tretja spet je razlagala svetlobo kot interakcijo medija z emanacijo iz očesa; ob teh so obstajale še druge kombinacije in modifikacije. Vsaka od sorodnih šol je črpala moč iz svojega odnosa do neke metafizike in vsaka je kot paradigmatična opažanja poudarjala tiste sklope optičnih pojavov, ki jih je njena teorija lahko najbolje razložila. Druga opažanja so bila obdelana ad hoc ali pa so ostala kot nerešeni problemi, ki jih bo še treba raziskati.

Vse te šole so – vsaka v svojem času – pomembno prispevale k sklopu pojmov, pojavov in tehnik, iz katerih je Newton izpeljal prvo domala splošno sprejeto paradigmo fizikalne optike. Vsaka definicija znanstvenika, ki ne vključuje vsaj najustvarjalnejših članov teh različnih šol, bo izključila tudi njihove sodobne naslednike. Ti ljudje so bili znanstveniki. Kljub temu pa bi vsakdo, ki bi pregledal fizikalno optiko pred Newtonom, lahko sklepal, da končni rezultat tistih, ki so se ukvarjali z njo, pa čeprav so bili znanstveniki, ni bil prava znanost. Ker noben pisec o fizikalni optiki ni mogel sprejeti za samoumevnega nobenega občega sklopa prepričanj, se je čutil primoranega, da na novo, od temeljev zgradi svoje področje. Njegov izbor opažanj in eksperimentov, ki naj bi ga podprli, je bil razmeroma svoboden, saj ni bilo ustaljenega sklopa metod ali pojavov, za katere bi vsak pisec o optiki čutil, da jih je dolžen uporabiti oziroma razložiti. V takšnih okoliščinah je bil dialog med tako nastalimi knjigami pogosto enako usmerjen proti članom drugih šol kot proti naravi. Vzorec danes ni neznan na številnih ustvarjalnih področjih niti ni nezdružljiv s pomembnimi odkritji in izumi. Vendar pa se optika po Newtonu ni razvijala po tem obrazcu in tudi danes ni značilen za druge naravoslovne znanosti.

Vir: Struktura znanstvenih revolucij / Thomas S. Kuhn; spremna beseda Andrej Ule; prevod Gorazd Jurman, Simon Krek; Ljubljana: Krtina, 1998 (Knjižna zbirka Temeljna dela); str. 22-23.