Filozofija: S spoštovanjem

Živimo v svetu, v katerem ideje funkcionirajo kot logične povezave med stvarmi: vidim mizo in dobim idejo, da bi v bližini lahko bil stol, in idejo, da v bližini morda ni nobenega stola …

V povprečju psihoterapevti k pacientu pristopajo z idejami kot logičnimi povezavami med stvarmi.

Toda v svetu shizofrenije so ideje nelogične: ideje ne delujejo kot logične povezave, ampak kot neposredna izkustva, kot surove emocije, ki ne povezujejo ničesar z ničemer.

Skušnjava, ki ji lahko podleže terapevt, je, da bi nelogične ideje pacienta korigiral: da bi jih jemal kot napake, ki jih je treba popraviti, odpraviti, ker v zunanji realnosti ne funkcionirajo, oziroma, ker ne funkcionirajo kot logične vezi med stvarmi.

Toda praviloma pacient obišče terapevta v dobri veri, da bo ravno terapevt prvi, če ne tudi edini, ki bo sprejel njegovo nelogično idejo. Terapevt tako dobi priložnost biti izjema v pacientovem življenju: ta izjemnost deluje kot priložnost, da pacientu pomaga tam, kjer mu še nihče ni uspel pomagati, in kjer celo zdravila, ki so v primeru shizofrenije lahko zelo dobrodošla, ne pomagajo v tolikšni meri, da bi pacient lahko živel zadovoljno življenje.

Terapevt lahko najde svojo priložnost, da pomaga pacientu, ravno tam, kjer so drugi to priložnost spregledali, jo izpustili. Če to priložnost spregleda, izpusti iz rok, izgubi izjemnost, zaradi katere bi lahko deloval terapevtsko.

Mislim, da je psihoterapevt prvi, ki mora biti sposoben pokazati neizmerno spoštovanje do pacientovih nelogičnih idej. Brez tega spoštovanja se prostor, kjer bi bil lahko pacientu v pomoč, zapre. Edino s spoštovanjem tistega, kar je v osrčju drugega nerazumno, se odpre prostor za nekaj novega, boljšega, morda celo zdravilnega.

Vzemimo primer.

***

30-letna ženska obišče psihoterapevta in mu pove, da je prepričana, da zelo potrebuje psihoterapijo, vendar ni prepričana, ali bi bil on pravi psihoterapevt zanjo. Poudari, da resnično potrebuje psihoterapijo, vendar se sprašuje, ali bo ta psihoterapevt zgolj še eden v vrsti strokovnjakov, ki bo pristopil k njej tako, kot so to storili vsi pred njim.

Psihoterapevt ji odvrne, da bo poskusil napraviti vse, da bo ravnal prav; poskusil bo ravnati tako, da ne bo napravil česarkoli, kar bi lahko bilo narobe; nima jamstva, da mu bo uspelo, toda vsaj poskusil bo.

Pacientka mu začne pripovedovati, v čem je njena težava. Pove mu, da se sicer dobro znajde v tem svetu, da se uspešno prilagaja situacijam, tako da nikomur ne pokaže, da je z njo karkoli narobe. Vendar ona ve, da ima hudo težavo, in rada bi videla, da bi ji psihoterapevt pomagal. Glede česa? Glede tistih golih mladeničev, ki so ji ves čas za petami in ki med njunim pogovorom stojijo zunaj, na cesti. Zunaj stoji cela jata golih mladih moških.

Psihoterapevt ji reče, da je goli mladeniči tam zunaj, kolikor on lahko vidi, ne poskušajo preveč vznemirjati; pove ji, da ni videti preveč vznemirjena zaradi njih, in ji predlaga, da bi se lahko začela pogovarjati o njih, pa tudi o drugih zadevah, medtem ko goli mladeniči v tišini vztrajajo tam zunaj.

Pacientka nato opazi, da na polici v terapevtovi pisarni poplesuje šest golih žensk. Vpraša ga, ali on ne misli, da je neetično in da ni prav, če ima psihoterapevt v svoji sprejemni pisarni na polici gole plesalke. Psihoterapevt ji odvrne, da je etika zanj nekaj, kar vsakogar, ki bi ga prizor z golimi plesalkami na njegovi polički lahko zmotil, varuje pred tem, da bi prizor preveč motil; kar zadeva teh šest golih plesalk, ki jih je ona opazila na njegovi polici, pa poudari, da se mu zdi, da bo vse ok, dokler se ne zbližajo preveč s tistimi njenimi golimi mladeniči, tam zunaj, na cesti; terapevt poudari, da se gole plesalke vedejo spodobno, da se lepo obnašajo, in da je prepričan, da bodo ostale na polici.

Postavi se vprašanje, kaj storiti z vsemi temi golimi mladimi moški, ki pacientki sledijo, kamorkoli gre. To njihovo početje ji je precej nadležno, rada bi nekako opravila z njimi – zagotovo obstaja nek kraj, kjer bi ostali, – in jo pustili pri miru. Strinjata se, da gole mladeniče zapreta v omaro, ki jo ima terapevt v svoji pisarni, in tako se tudi zgodi.

Po petih letih od njunega prvega srečanja se pacientka vrne v terapevtovo pisarno, da bi preverila, ali so njeni goli mladeniči v dobrem stanju. Seveda so v dobrem stanju. Vsakdo se lahko prepriča, da jim ne manjka nič, če le odpre omaro in jih v njej zagleda. Med pogovorom vpraša, zakaj na njegovi polici ni več golih plesalk. V teh petih letih je pacientka napredovala v službi, zelo dobro je opravljala svoje učiteljsko delo, opravljala je tudi zahtevnejša vodstvena dela – skratka bila je uspešna, če za merilo uspešnosti vzamemo kariero, delovno sposobnost, funkcionalnost.

Tu se zgodba še ne konča. Pacientka svojemu psihoterapevtu periodično pošilja pisma, v katerih vsakič napiše: »V ločeni ovojnici vam pošiljam fragmente moje psihoze«. V obarvani ovojnici psihoterapevt vsakič, ko odpre njeno pošiljko, zagleda strgane koščke papirja, risbe, ki so povsem nerazumljive, povsem nelogične. To so proizvodi njenih psihotičnih epizod, glede katerih sta sprejela dogovor: če pacientka hoče obdržati svojo psihozo, bi bilo dobro, da si jo privošči tako, da psihotične epizode ne bodo moteče za njeno službo; naj ima psihotične epizode doma, v zasebnosti svojega stanovanja, tako da nihče ne bo izvedel zanje. Strinjala sta se, da bi bilo nemara dobro, če bi se psihotične epizode odvijale čez vikend, ko nima službe in ko je sama doma; prav tako bi bilo pametno, da se pred tem založi z zadostno količino pripravljene hrane, kajti zakaj bi v času, ko je pri njej na obisku psihoza, njeno telo stradalo. Tako ima pacientka psihotične epizode ob vikendih; ob ponedeljkih zjutraj zbere skupaj vse, kar se je proizvedlo med zadnjo epizodo, in celotno kolekcijo pošlje svojemu psihoterapevtu, ki pisma skrbno shranjuje v predalu svoje pisarne. Pacientka prihaja preverjat, ali res shrani vsako pismo. Tudi drugi bi si pisma lahko ogledali, toda to so njena pisma, in kar zadeva svet okoli nje, je ona v njem popolnoma prilagojena, funkcionalna.

Tudi tu se zgodba še ne konča. Na enem njunih srečanj je pacientka terapevta vprašala, ali se mu ne zdi etično sporno, da ima sredi svoje pisarne past za lovljenje medvedov; nekdo od njegovih pacientov bi lahko iz neprevidnosti stopil vanjo, sprožil vzmet in ostal ujet v njegovi pisarni. Ona in terapevt sta se poslej izogibala pasti na tleh, toda nekega dne, ko je psihoterapevt neprevidno postopal proti vratom pisarne, je pacientka skočila s stola in ga odrinila k steni, da se ne bi ujel v past. Dogovorila sta se, da bo psihoterapevt previdno sprožil vzmet, da se bo past zaprla in ne bo več nevarna; to je tudi napravil, in past je poslej spravljena v njegovi kleti, kjer ne ogroža nikogar.

***

Mislim, da ta zgodba, ki je povedana po resničnih dogodkih, lepo ponazarja, kaj pomeni spoštovanje – da pomeni spoštovati nerazumnost v osrčju drugega. Izključuje se s kakršnim koli popravljanjem nelogičnih idej, s katerimi prihaja na dan pacientka. Zakaj bi moral psihoterapevt pacientki povedati, da je jata golih mladeničev njena halucinacija? Zakaj bi ji povedal, da so gola dekleta na njegovi polici njena halucinacija oziroma nelogična ideja oziroma njeno neposredno izkustvo, ki v zunanji realnosti ne povezuje ničesar z ničemer? Zakaj bi ji povedal, da je medvedja past njena halucinacija? Psihoterapevt v tej zgodbi nima nobene potrebe po popravljanju ali korekciji nelogičnih idej oziroma neposrednih izkustev oziroma halucinacij. Psihoterapevt je pacientki pomagal zmanjšati ali celo odpraviti težave s halucinacijami ne da bi samega sebe postavljal kot merilo realnosti. Za njo so bile te halucinacije nadvse realne, bile so žgoča materija neposrednega izkustva, bile so njene nelogične ideje.

Psihoterapevt je njeno realnost spoštoval. To je zgodba o vrednosti spoštovanja – o spoštovanju kot vrednoti.