Filozofija: Kolaps

Deleuze in Guattari. Povleči moramo ločnico med shizofrenijo kot procesom in shizofrenijo kot načinom, kako so shizofreniki proizvedeni kot klinični primeri, ki potrebujejo hospitalizacijo.

Shizofrenija kot procedura in shizofrenija kot stanje, v katerem čutimo potrebo po hospitalizaciji, nimata dosti skupnega.

Shizofreniki v bolnišnicah so ljudje, ki so poskušali nekaj storiti, a jim je spodletelo, zdrsnilo, se razpočilo.

Vedno znova nas lahko šokira neka dvojnost med tem, kar pove človek, ki je domnevno mentalni bolnik, in tem, kar o njegovem primeru poroča doktor – šokira nas lahko dvojnost med primerom in komentarjem primera, poročilom. Psihični bolnik naj bi nekaj povedal, zdravnik pa pove, kaj je pomen tega, kar je bolnik povedal, kaj povedano pomeni v luči simptomov in smisla.

Rad bi v grobem povedal nekaj o norosti.

V grobem je norost vselej kompozicija dveh stvari:

najprej je vrzel, v kateri človek z nečim prekine – na način, ki ne dopušča več vrnitve nazaj; najprej je razdor, v katerem človek nekaj razdre, kot otrok, ki razdre uro, da bi prišel do njene substance, do stvari same, do časa, s katerim ima ura nenehno opravka, saj ga meri; najprej se nekaj razpre z vnemo; razgali s strastjo. V norosti se vedno najprej zgodi preboj, kot nenaden vdor svetlobe – preblisk; v zidu nenadoma zazeva luknja od udarca;

in potem je tu še druga, zelo drugačna dimenzija norosti, ki bi jo po Deleuzu lahko imenovali kolaps; Van Gogh je v nekem svojem pismu napisal: »Spodkopati-razsuti moramo zid.« Vendar je razsutje zidu resnično težavno opravilo; in če se ga lotiš na način, ki je preveč brutalen, razsuješ samega sebe, razpadeš, sesedeš se kot ruševina med ruševinami.

In Van Gogh je dodal: »Zgolj odstranjuj, počasi, potrpežljivo.«

Tako obstaja dvoje: vrzel, odprtina, odprtje – in možni kolaps, padec, razsutje, sesedanje.

Ko Jaspers govori o shizofrenem procesu, poudari soobstajanje dveh elementov:

neke vrste vdor, prihod nečesa, česar ne moremo zajeti z nobenim možnim izrazom; nečesa čudovitega, pravzaprav tako čudovitega, da ne more priti do izraza in se artikulirati, a je kljub temu v naši družbi popolnoma potlačeno – in prav v tem najdemo drugi element – element tveganja, da bo nekaj tako čudovitega sovpadlo s kolapsom, padcem, razsutjem. V tej točki vidite avtističnega shizofrenika, ki se ne giblje več, shizofrenika v popolni katatonični negibnosti, ki lahko v takšnem negibnem stanju vztraja dolga leta.

V slovitih primerih shizofrenikov, pri Nietzscheju, Van Goghu, Rousselu, Campani, Artaudu (itd.) ta dva elementa nedvomno soobstajata. Fantastična vrzel, fantastično odprtje, odprtina-luknja v zidu. Ti znameniti ljudje so podirali mentalne zidove, za razliko od nas, normalnih in nevrotičnih, ki se tolikokrat čutimo vzidane vanje ali popolnoma brez moči postavljene pred zid, ali ujete med zidove; oni so imeli pogum, čutili so moč za preboj onkraj zidu, od koder so nam spregovorili z glasom, ki je naša prihodnost, kot pravi Deleuze.

Kljub temu pa je prisoten tudi drugi element, in to je nevarnost kolapsa. Nihče nima pravice do zasmehovanja dejstva, da preboj-luknja-v-zidu sovpade z zdrsom-padcem-sesedanjem v globino. To ni stvar zafrkavanja, to je nevarnost, ki jo je treba jemati kot temeljno nevarnost.

Prebiti se skozi zid in razbiti se z zidom vred je cena, ki jo plačuje shizofrenik, kajti oba elementa sta povezana. Kljub povezavi ju moramo ločevati (»prebiti se« in »razbiti se« – to sta dve različni stvari): nekaj je prebiti zid – v osnovi gre pri preboju za prekipevanje življenja, za pogum, za osvobajanje iz ujetosti, za odpiranje prostora; nekaj drugega pa je znajti se med razbitinami, znajti se v svojih razvalinah.

Neodgovorno bi bilo slepiti se glede nevarnosti kolapsa pri tovrstnih prebojih. Vendar so kljub temu vredni tveganja, dodajata Deleuze in Guattari.