Filozofija: Proces

Deleuze in Guattari. Povleči moramo ostro ločnico med »shizofrenijo kot procesom« in »shizofrenijo kot klinično entiteto«.

Shizofrenija kot proces je eksperimentiranje na samem sebi: eksperimentiranje v umu, eksperimentiranje v telesu, eksperimentiranje v družbi.

Zakaj bi nekdo sploh začel eksperimentirati na sebi? Zato, ker preprosto ne ve, kako deluje (njegov) um; zato, ker preprosto ne ve, česa je zmožno (njegovo) telo; zato, ker preprosto ne ve, kaj vse se (mu) lahko zgodi kot družbenemu bitju. Ne gre za nevednost. Gre za to, da je vednost, ki jo imam, tako abstraktna, da mi ne dopušča drugega, kot eksperimentiranje: »Imam telo, imam um, vpet sem v odnose – poglejmo, kaj se zgodi, če se v vse to začnem spuščati na načine, ki jih še nisem preizkusil, vsekakor pa na vedno nove in sveže načine!«

Eksperimentiranje je brezinteresno in brezciljno: z umom eksperimentiramo preprosto zato, ker smo ga primorani uporabljati; s telesom eksperimentiramo preprosto zato, ker je naša usoda oziroma njen model; z medsebojnimi odnosi eksperimentiramo zato, ker nas vpletajo drug v drugega.

Ko nekaj storimo zgolj zato, ker čutimo, da to zmoremo storiti – potem pa opazujemo, kaj se je zgodilo in kakšni so učinki in posledice dogodka – takrat eksperimentiramo.

Pomislimo: zakaj smo si privoščili prvi seks? V najboljšem primeru zato, ker nas je močno zanimalo, kaj to je, kako se čuti, kaj se zgodi – v najboljšem primeru je bil prvi seks čisti eksperiment – brezinteresno, brezciljno dejanje, napravljeno preprosto zato, ker nas je zanimalo, in zato, ker smo čutili moč, da ga preizkusimo. Tako je bilo v najboljšem primeru. V tem primeru seksa preprosto ne ločujemo od čistega užitka spoznavanja delovanja svojega uma (Sapere aude! Drzni si eksperimentirati!), svojega telesa in svojevrstnega načina, kako smo lahko z drugim, kako smo lahko sami sebi drugi, tuji, nenavadni.

Eksperimentiramo na sebi zato, ker ne vemo, kdo smo, ker ne vemo, kaj smo, ker ne vemo, kaj bi s seboj, kaj je naše poslanstvo, naš mandat na tem svetu – zato svojo identiteto najdemo edino v eksperimentiranju.

V shizofreniji kot čistem eksperimentiranju smo anonimni: lahko si nadenemo tisoč zgodovinskih imen, in opazujemo, kaj se zgodi – v telesu, v umu, v odnosih – če smo zdaj ta ali oni heroj, ta ali ona igralka, ta ali ona žival, ta ali ona pokrajina. Kako je biti oblak na nebu? Kako je biti deževanje? Kako je biti tiger? Kako je biti metulj čudovito modre barve, pomešane s sivo barvo v tropu volkov?

Eksperimentiramo: kako je biti, če postajamo, to, kar še nikoli nismo bili. To eksperimentiranje je osvobajanje od svoje osebnosti: kako je biti, če postajamo tisto, kar ne moremo biti. To postajanje je definiranje poguma, ki je ena tistih zadev, ki po definiciji nimajo svoje definicije, kaj šele recepta ali opisa.

Namesto da bi svojo osebnost nenehno izpopolnjevali in zapolnjevali do najmanjšega detajla, se osvobajamo od nje kot od nepotrebnega in utesnjujočega oklepa, odvečne in nerodne oprave, preživete in izmozgane navade, ki noče in ne more več sprejeti ničesar novega, saj je že povsem nasičena, dodelana, izpopolnjena in – izčrpana. Shizofrenija kot proces je proces razosebljanja, proces, skozi katerega se odpiramo – in na nek način stojimo goli – pred življenjem, ki mu dopuščamo, da nas vsakič znova preseneti s svojo svežino, s silovitostjo in surovostjo emocij, z nečim novim, nepredvidljivim, presenetljivim, intenzivnim, zanimivim – torej: z nečim zares Novim.