Filozofija: Nemir v duši

I.

Platon. V duši je nemir. Intrapsihični ali notranji konflikt (bi rekli psihoterapevti).

Duša bi bila večna, če bi bila absolutno nedeljiva; bila bi nedeljena; noben, niti najmanjši del se ne bi mogel ločiti od nje, odpasti od nje. Monolitna. Večna: neokrnjena, neokrušena, brez ločenih delov, delcev, odpadkov – ne razpadajoča, ne približujoča se točki izginotja vsake sledi lastnega obstoja. Popolna.

V osnovi gre za idejo, da je znotraj sveta bit, ki je absolutno nedeljiva. Ni nedotakljiva, kajti duša je v stiku s telesom, toda v tem stiku na njej ni ničesar telesnega, ničesar, kar bi lahko odpadlo od nje, nobenega odvečnega dela, ki bi odpadel, zaradi katerega bi bila okrnjena zaradi same možnosti, da se del nje odlomi od nje, loči od nje.

Edino, kar se bo ločilo od nje, kar pa ni del nje, je telo. Telo se bo s smrtjo ločilo od duše, odpadlo bo z nje, od nje, duša po smrti ne bo več v stiku s telesom, telo pa, ko bo odpadlo od duše, ne bo od nje vzelo ničesar, niti najmanjšega drobca duše, kajti če bi vzelo karkoli duševnega, bi dušo okrnilo.

Beremo Platonove tekste. Od daleč so blodnja – brezciljno potovanje. Od blizu, med branjem opazimo, da Platon ima cilj: dokazati večnost duše. Dokazati, da od duše ne more odpasti nič, razen tistega, kar vsekakor ni od duše, to je telo. Duša ne more izgubiti ničesar; tudi ko ostane brez telesa, ne izgubi ničesar svojega. Telo ni njeno. Ona ni od telesa. Njun stik je začasen, in duša v tem dotikanju telesa ostaja nedotaknjena, neprizadeta.

Zanimivo. Sledi vprašanje: od kod nemir v duši?

Ob tem še eno vprašanje: zakaj bi nekdo, na primer Platon, poskušal dokazati, da je v tem svetu nekaj večnega, četudi sam svet morda ni večen?

Sam svet ni negiben, in v njem ni absolutnega mirovanja, absolutnega stanja – celo Himalaja se vsako leto dvigne-naguba za približno milimeter. Toda tisto, kar bi bilo večno, bi moralo biti absolutno negibno, absolutno mirujoče stanje, celo v svetu, ki ni negiben, v svetu, v katerem je vse v gibanju.

Če je duša v sebi nemirna, ni absolutno negibna. V sebi ima gibanje. Okoli sebe ima gibajoče telo in gibajoča telesa. V sebi nima telesa, toda ima to, brez česar ni nobenega telesa – ima gibanje, ima gibanje, brez katerega ni nobenega telesa.

Ta nemir v duši, to gibanje v duši je izhodišče Platonovega razmišljanja o duši, in videti je, da Platonu ni jasno ali samoumevno, zakaj bi duša v sebi bila nemirna, gibljiva, kajti njen nemir nas spominja na nemir in gibanje telesa, za katerega je končni rezultat vseh njegovih gibanj razpad: gibanje telesa na koncu loči dele telesa, jih oddalji, pretrga njihove vezi in prekine njegovo organizacijo, tako da od telesa ostane le še molekularna brozga, ki se z gibanjem razgrajuje v neskončnost, tako da od telesa ne ostane niti sled. Čez štiri milijarde let, ko bo Sonce eksplodiralo, bodo ostale le sledi sončnega sistema. Nobene sledi o kakršnemkoli telesu-organizmu ne bo. Morda je cilj Platonovega razmišljanja dokazati, da nemir v duši le tej ne napoveduje in ne prinaša nikakršnega razpada, razgradnje, izgube sledi v neskončnosti.

Da bi dokazal večnost duše – da bi dokazal, da duša v svojem nemiru ne trpi nobenega razpadanja – je Platon na nek način prisiljen privzeti, da sam nemir duše dokazuje, da duša v sebi dopušča gibanje. Ona je v gibanju, ker je v stiku z gibajočim se telesom v gibajočem se svetu, a tudi v njej je nekaj v gibanju: duša mora imeti dele, mora biti deljiva – to je sklep, ki ga Platon mora sprejeti, če izhaja iz izkušnje nujnosti duševnega nemiru.

V trenutku, ko Platon sprejme, da je duša deljiva oziroma da ima dele, mora biti zelo pazljiv, da se njeni deli ne bodo gibali na način, ki velja za gibanje teles in telesnih delov: telo lahko trpi sile, ki na telo delujejo v nasprotnih smereh, kar pomeni, da telo silijo v gibanje v nasprotnih smereh, kar pomeni, da telo lahko trpi sile, ki ga raztrgajo, razkosajo – to je ravno tisto delovanje sil, zaradi katerih telo nujno razpade in se za njim porazgubijo vse sledi njegovega obstoja.

Da bi dokazal, da se duša ne more izgubiti brez vsake sledi, da je kdajkoli obstajala – da bi dokazal, da so vsaj sledi duše večne, Platon predpostavi, da morajo sile, ki konstituirajo nemir duše, na dušo delovati drugače kot tiste sile, ki delujejo na telo: nemir duše lahko vsebuje le sile, ki duše ne silijo v nasprotne smeri, se pravi le tiste sile, katerih gibanje v duši ne povzroča oddaljevanja njenih delov, oddaljevanja, ki bi bilo ekvivalent razpadanja na vedno manjše delce-sledi in končno njihovega izginotja v neskončnosti.

Če je duša nemirna, mora vsebovati sile, ki jo delijo na dele, toda ti deli so od nje neodtujljivi. Medtem ko so roka, noga, možgani, oči in vsi drugi deli telesa odtujljivi (zlahka se oddaljijo od telesa in postanejo razpadajoči deli njegovega razpadanja), isto za dele duše ne velja: deli duše morajo biti od nje neodtujljivi.

Kako si je mogoče ali nemogoče predstavljati, da so deli duše neodtujljivi? Platon razvije idejo , da je vsak del duše natanko duša sama. Medtem ko za telo velja, da nek njegov del, na primer roka, ne more biti celota (roka nima glave, trupa, okončin … vse te dele ima le telo kot celota), za dušo velja, da je vsak del duše tudi celota, kar pomeni, da se del duše od celote duše ne more ločevati. Z neločljivostjo dela od celote je duši zagotovljena neodtujljivost delov, medtem ko ravno zato, ker so deli telesa ločljivi od telesa, saj noben del ne funkcionira kot celota, zanje velja, da so tudi odtujljivi, to je takšni, da se od njega sčasoma oddaljujejo in brez vsake sledi o obstoju celote izginjajo v neskončnost.

Delčki moje roke se bodo čez štiri milijarde let, ko bo v eksploziji Sonca eksplodirala tudi Zemlja, brez sledi o obstoju mojega telesa kot celote izgubljali v neskončnost, toda to za mojo dušo ne velja. Njeni deli so od nje neločljivi, zato je duša lahko večna, ali pa je vsaj mogoče dokazovati, da se njeni deli nikoli in nikjer ne morejo ločiti od nje, se odtujiti, oddaljiti in biti razpadajoči deli v razpadanju celote.

Duša si v tem kontekstu lahko predstavljamo kot babuško, v kateri najdemo babuško, v kateri najdemo babuško … Ali kot zarodek mušice, ki se razvija v mušici, ki je tudi sama zarodek ...

Če smo začeli s predpostavko, da je duša absolutno nedeljiva, smo prišli do začasnega sklepa, da mora biti neskončno deljiva na poseben način, ki je popolnoma drugačen od deljivosti telesa.

Platon predpostavi, da noben del duše ne more trpeti ali povzročati nasprotij: noben del duše ne more trpeti delovanja sil, ki bi ga oddaljevale od drugih delov duše, in noben del duše ne more povzročati delovanja sil, ki bi jih drugi deli trpeli tako, da bi se oddaljevali drug od drugega.

II.

Če nam Platonovi poskusi dokazovanja, da je duša večna, niso razumljivi, nam to njegovo početje lahko postane vsaj delno razumljivo, če pomislimo, da se moramo dejansko strinjati, da obstaja razlika med dušo in telesom. Mimogrede ko Platonu lahko pripišemo, da mu spodleti vsak poskus dokazovanja večnosti duše – mimogrede Platon dokazuje razliko med dušo in telesom. In le kako bi mu lahko ugovarjali? V zrcalu vidimo podobo svojega telesa (ali podobnost podobe odseva s podobo svojega telesa) in si mislimo, da nismo niti podoba niti telo, čeprav nas ni brez njih. Duša je drugačna, in morda nima podobe, kot jo ima telo, in morda ne razpada s telesom, čeprav se stara tudi z njim. Duša je drugačna, s tem se moramo strinjati, in Platon dokazuje, da razlika obstaja. Ves čas se nam ob branju Platona postavlja vprašanje: »V čem je razlika?«. Tudi če je naše sledenje Platonu čista blodnja, in tudi če je Platonovo razmišljanje čista blodnja, se na obronkih te blodnje kristalizira vprašanje, ki dokazuje razliko: v čem je razlika, če duša ni isto kot telo?

Na kratko smo odgovorili: v telesu in na telo delujejo sile, ki jih telo trpi in povzroča v smereh, v katerih se gibljejo njegovi deli tako, da se drug od drugega s časom oddaljijo v tolikšni meri, da telo preneha obstajati kot organizirana celota, in začne razpadati, njegovi deli se oddaljujejo v neskončnost, v kateri izginejo vse njegove sledi. Pika.

To, kar velja za telo, ne velja za dušo, če beremo Platona tako, kot smo ga brali do zdaj. Razlika obstaja in je pomembna, zato bomo brali dalje.