Filozofija: William James po Williamu Jamesu

Stanely Schachter in Jerome Singer sta leta 1962 poročala o znamenitem eksperimentu, v katerem so poskusnim osebam v telo vbrizgali epinefrin (kemično substanco oziroma živčni prenašalec, ki v simpatičnem živčevju deluje kot stimulator, bolj znan po imenom adrenalin); s tem so povišali stopnjo vzburjenosti simpatičnega živčevja,

zaznavanje tega povišanja pa je v poskusnih osebah vzbudilo tendenco, da so vzburjenost interpretirali na dva načina: kot jezo ali kot evforijo.

Njihova interpretacija, kaj čutijo – jezo ali evforijo – je bila odvisna od njihovega dojemanja, katera od obeh emocij je bila ustreznejša glede na obstoječe stanje stvari. To dojemanje pa je bilo odvisno od tega, katere informacije (ali dezinformacije) so dobili o obstoječem stanju stvari.

Če jim je bilo rečeno, kaj naj pričakujejo – razbijanje srca, tresenje, trepetanje, zardevanje –, je imela vbrizgana substanca majhen psihološki učinek.

Če jim to ni bilo rečeno, so njihove reakcije variirale glede na situacijo. Nekateri so bili v situaciji oziroma v prostoru, kjer je eksperimentalni namestnik deloval jezno; drugi so bili v drugem prostoru, kjer je namestnik deloval trapasto in evforično.

V obeh primerih se je razpoloženje poskusne osebe nagibalo v smeri, ki jo je začrtalo namestnikovo delovanje.

Fiziološke spremembe, vpeljane z vbrizgom epinefrina v simpatično živčevje, niso zadostovale za proizvodnjo katerega koli specifičnega emocionalnega stanja.

Nadalje se je pokazalo, da so vpeljane spremembe očitno vzpostavile fiziološko podlago za proizvodnjo nasprotujočih si emocij.

Zaključek, ki ga iz teh eksperimentalnih ugotovitev pogosto povlečejo raziskovalci, je, da v fizioloških stanjih stvari ni mogoče najti nobenega principa, ki bi določal, katere emocije se sprožajo z določenimi fiziološkimi stanji; kar drugače povedano pomeni, da se specifične razlike med določenimi fiziološkimi stanji po nobeni nujnosti ne ujemajo s specifičnimi razlikami med določenimi emocijami,

čeprav velja, da se nekatere oblike splošnega vzburjenja simpatičnega živčevja zlahka prepozna kot nekakšno emocionalno vzburjenje.

Principi določanja fizioloških stanj torej niso principi določanja emocionalnih stanj; razlike med eno in drugo emocijo ne najdemo v razliki med različnima fiziološkima podlagama.

Kljub pravkar povedanemu, velja, kar poudari William Lyons: splošno vzburjenje živčevja je svojevrstna vzročnost, brez katere se emocije ne bi sprožale: čeprav ne obstaja neposredna povezava med partikularno fiziološko spremembo (ali partikularnim vzorcem fizioloških sprememb) in partikularno emocijo, obstaja njuna vzajemnost oziroma vzročnost.

Lahko bi sklepali, da je dejavnik, ki odloči, kateremu fiziološkemu stanju se bo pridružila določena emocija namesto druge določene emocije, kognitiven. Schachter in Singer zapišeta, da »kognicije, ki vzniknejo iz neposredne situacije, in ki so interpretirane na podlagi preteklih izkustev, tvorijo okvir, znotraj katerega bomo razumeli in imenovali svoja občutja«.

Vendar je navkljub tej njuni trditvi videti, da je bil znotraj situacije, v kateri so se znašle njune poskusne osebe, najpomembnejši dejavnik nagibanja k določeni emociji namestnik, to je drugi človek, ki je s svojim delovanjem izražal določeno razpoloženje. Torej velja sklepati, da poskusne osebe svojih občutij niso prepoznavale v skladu s svojim kognitivnim okvirjem, ampak v skladu z družbeno situacijo oziroma kontekstom. Na njihovo občutje je vplivalo delovanje, s katerim je drugi človek v situaciji izražal določeno emocijo ali razpoloženje; zato lahko rečemo, da je bila imitacija tega delovanja odločilna pred vsako kognicijo, s čimer bi se nemara lahko strinjali tudi na povsem zdravorazumski ravni: v družbi veselega človeka ali veselih ljudi, katerih delovanje izraža veselje, je težko biti in ostati turoben; in obratno, v družbi turobnih ljudi je vsaj sprva težko biti in ostati vesel.