Bolniki in sorodniki: Komunikacija v zdravstvu

Današnji pacienti se pogosto pritožujejo, da so zgolj periferni fenomen v prenatrpanem urniku splošnega zdravnika ali specialista. Neka študija je pokazala, da so bili hospitalizirani pacienti bolj nezadovoljni z načinom, kako je bolnišnično osebje z njimi komuniciralo, kot s hrano, ki jim je bila postrežena.

Vse večja raba računalnikov v ordinaciji pomeni, da zdravniki v vmesnem času, ko govorijo s pacienti, vnašajo podatke v računalnik, pri čemer je medsebojni očesni stik s pacientom zreduciran na minimum. V ZDA so opravili raziskavo, ki je pokazala, koliko časa je v povprečju dovoljeno pacientu, da govori, preden ga zdravnik prekine: natanko 23 sekund.

Ustvarja se vtis, da je v zdravnikovi ordinaciji najmanj pomembno natanko to, kar je v psihoterapevtski seansi najbolj pomembno – princip vzpostavljanja in ohranjanja odnosa in pogovora, v katerem se terapevt uri predvsem v načinih, kako je mogoče sočloveku-sotrpinu prisluhniti.

Zdravniki so naučeni, katero vprašanje postaviti, da bi pacientov govor omejili na čim krajši čas, naučeni so, kako se izogniti in ne prisluhniti načinu, kako pacient nehote sporoča, da je njegova težava tudi psihična in ne le telesna; naučeni so, kako od pacienta dobiti zgolj informacije o obolelem delu njegovega telesa.

Koliko časa traja vaša težava? / Kdaj se je vaša težava začela? / Dve popolnoma različni vprašanji!

Z vprašanjem »koliko časa traja vaša težava?«, zdravnik izve, v kateri fazi obolelosti je pacientov del telesa, ničesar pa ne izve o tem, v kateri fazi svojega življenja je pacient začel opažati težavo na obolelem delu telesa. Če bi zdravnik pacienta vprašal »kdaj se je vaša težava začela?«, bi moral prisluhniti pacientovi zgodbi o začetku težave, o njenih sprožilcih, dejavnikih, ki vplivajo na njeno izboljšanje in poslabšanje, o pacientovem življenju pred težavo in o dogodkih, brez katerih sploh ne bi nastala – za takšno poslušanje, za katero si psihoterapevt vzame ves potreben čas, zdravnik kratko malo nima časa oziroma si ga noče ali ne more vzeti, saj je danes bolj kot kdajkoli v zgodovini obremenjen z birokracijo. V Londonu povprečen obisk pri zdravniku traja nič več kot 6 do 8 minut.

Vprašanje, ki nas lahko zanima, je, katera nova možnost bi se odprla, če bi si zdravnik vzel 2 ali 3 minute več časa, da bi pacientu prisluhnil – ali morda celih 5 minut več časa za pogovor in razmislek o tem, ali ne bi bilo za pacienta nemara dobro, če bi se o svoji težavi pogovoril še s psihoterapevtom.

Vzemimo vsakdanji primer. Mlada ženska svojemu splošnemu zdravniku potoži, da ima v glavi občutke »meglenosti« in na vratu opazno oteklino na območju limfnega vozla. Zdravnik jo skrbno pregleda, vzame vzorec krvi in jo napoti na ultrazvok vratu. Pojasni ji, da bi njene simptome lahko povzročil limfocitni tiroiditis. Naslednja pacientkina postaja je ekspert, ki opravlja ultrazvok. Ko slednji pacientko pripravlja na postopek, klepetata o njenih simptomih, in pacientka omeni ne le to, da je bila njena sestra diagnosticirana s hipotirozo (to je premajhno delovanje tiroidne žleze = ščitnice), ampak tudi, da je njun oče umrl zaradi raka na vratu. Ekspert z ultrazvokom ne najde ničesar, zato pacientki zagotovi da je vse v redu.

Če bi ekspert pacientki med klepetanjem prisluhnil, bi nastanek njenih simptomov lahko povezal s sestrino hipotirozo ter očetovim rakom in smrtjo. O tem bi lahko obvestil njenega zdravnika, ta pa bi lahko pacientki priporočil pogovor s psihoterapevtom, zaradi možnosti psihosomatske narave njene težave.

Po opravljenem ultrazvoku se pacientka vnovič dobi s svojim zdravnikom, da bi se pogovorila o izvidih krvi. Tudi on ne najde ničesar. Tako sta oba, splošni zdravnik in ekspert, svoje delo opravila profesionalno in vljudno. Nobene diagnoze nista postavila, pacientko sta poslala nazaj v vsakdanje življenje. Toda kaj bi se zgodilo, če bi splošni zdravnik in ekspert dejansko govorila drug z drugim? [1]

Pacientka splošnemu zdravniku ni povedala niti o svojem očetu niti o sestri, vendar je o tem spregovorila pred ekspertom. Slednji pa, čeprav je bil soudeležen, ko mu je pacientka v klepetu posredovala osebni podatek, ni postavljal nobenih nadaljnjih vprašanj. Vendar pa bi ekspert lahko vprašal po datumu očetove smrti, lahko bi tudi povprašal, kaj je sestrina hipotiroza pomenila pacientki. Če bi ekspert to storil, bi lahko ugotovil, da se je datum očetove smrti ujemal z datumom pojava simptomov pri tej mladi ženski. Na podlagi te informacije bi jo lahko napotil k psihoterapevtu. Namesto tega se ni zgodilo drugega kot to, da je pacientka postala objekt serije lokaliziranih ekspertnih preiskav. Problem, zaradi katerega je pacientka prišla po nasvet k zdravniku, bi lahko po opravljenih medicinskih preiskavah generiral nove simptome, toda do vprašanja o tej možnosti v njenem primeru sploh ni prišlo.

Način, kako so se verižile medicinske preiskave, je pri tej pacientki blokiral vsako možnost, da bi se o njenem primeru natančno poučili, oziroma, da bi se nekaj naučili iz njenega primera.

Medicina se z vprašanjem, kakšna bo usoda pacienta, ki na koncu vseh medicinskih preiskav obvelja za nekoga, za katerega posamične preiskave kažejo, da je z njim vse ok, ne ukvarja. Vprašanje o pacientovi usodi po opravljenih preiskavah je kljub temu pomembno.

Na koga naj se pacient obrne, če tudi potem, ko raziskave pokažejo, da je z vsemi deli njegovega telesa vse ok, čuti potrebo po tem, da bi se z nekom pogovoril?

Dejstvo je, da mnogi pacienti postanejo depresivni in slabega počutja po zaključku domnevno uspešno izpeljanih medicinskih obravnav.

Ta vzorec je pogosto mogoče opaziti po kirurških operacijah in tudi po okrevanju po resni bolezni. Katerega od mnogih doktorjev, ki jih je pacient obiskal tekom zdravljenja, naj kontaktira zdaj, ko je vsak od njih že opravil, kar po službeni dolžnosti opravlja?

In če se pacient vrne k izbranemu splošnemu zdravniku, kako dolgo bo ostal na čakalni listi preden bo lahko ugotovil, da potrebuje psihoterapevta?

OPOMBE:

[1]

Eden od razlogov, zakaj se strokovnjaki na področju medicine med seboj ne pogovarjajo je pojav, ki postaja vsesplošen, saj se pojavlja tudi na drugih strokovnih področjih: gre za to, da medicina ni več enotno področje delovanja in komuniciranja, ampak postaja vse bolj razkosana, razparcelirana, tako da vsak specialist obdeluje svoj ozek vrtiček, znotraj katerega dobesedno ne vidi dlje od svojih sosedov. Nihče od specialistov danes dejansko ne more več slediti razvojem zunaj svojega omejenega specialističnega področja. Sama številka medicinskih revij je v tem smislu zelo zgovorna – ta hip na svetu izhaja več kot 3.000 medicinskih revij, poleg tega pa se internetne strani in članki množijo s takšno hitrostjo, da je neverjetno, kako lahko specialisti sledijo novostim vsak znotraj svojega omejenega polja. Na primer na področju imunologije izide razprava na temo imunskega sistema vsakih 20 minut. Ko sta avtorja, Darian Leader in David Corfield, opravljala raziskavo za knjigo Why Do People get Ill? (Zakaj človek zboli?), sta ugotovila, da se mnogi eksperti ne zavedajo obstoja cele serije področij sodobne medicine – pa ne zato, ker ne bi brali literature (kar bi jim bilo komaj mogoče zameriti – glede na gigantsko količino le-te), ampak zato, ker preprosto ne vedo, da neko specialistično področje obstaja. In glede na gigantsko preobremenitev samih medicincev danes – kako bi si sploh lahko vzeli čas in ugotovili, kateri specialisti poleg njih še obstajajo?