Bolniki in sorodniki: S hipnoterapijo do čim boljše kondicije pred operacijo in po njej

Z medicinsko hipnozo ali hipnoterapijo je mogoče izboljšati možnosti, za katere želimo, da bi se uresničile ob prihodu v bolnišnico, med bivanjem v njej in po prihodu iz bolnišnice:

čim bolj aktivno in konstruktivno sodelovanje z medicinskim osebjem

čim boljše psihofizično stanje in počutje pred operacijo, med operacijo in po njej

čim boljše okrevanje po operaciji

Psihične oziroma psiho-fizične priprave na hospitalizacijo so namenjene zmanjševanju in lajšanju hospitalizma kot izrazito negativne reakcije na lastna pričakovanja ali izkušnje, povezane z bolnišnicami, medicinskimi postopki, kirurškimi posegi in okrevanjem po operaciji.

Ljudje smo občutljivi na načine, kako nas bolnišnično osebje obravnava kot paciente; obstajajo boljši in slabši načini, zato je razumljivo, da hočemo, da se nas kot paciente obravnava na najboljši možni način.

Če že moramo biti »obravnavani« kot »pacienti«, je pametno, da se na tovrsten pristop do nas, ki si ga ne želimo, dobro pripravimo – psihično in fizično – kljub temu in ravno zato, ker je del nas v bolezenskem stanju.

Vsak človek si nemara najmočneje želi, da bi drugi ljudje prepoznali dobre vidike njegove osebnosti in jih na ta način tudi odobravali; toda izkušnja vsakega hospitaliziranega človeka je ravno nasprotna, saj »obravnava pacienta« od samega začetka vključuje nekaj ravno nasprotnega od prepoznavanja oziroma odobravanja dobrih vidikov osebnosti: od samega začetka se odvija »diagnosticiranje pacienta«, ki je z vidika pacienta sistematično in celo znanstveno natančno iskanje človekovih slabosti, pomanjkljivosti, šibkosti in ogroženosti.

Diagnosticiranje, četudi je v medicini potrebno in koristno, potiska človeka v položaj nemočnega in pasivnega pacienta, ki se vse bolj vdaja muhavosti usode, pa tudi lastni neproduktivni pasivnosti in bolj ali manj zanesljivim rokam medicinskih delavcev.

Najslabše, kar se človeku lahko zgodi, ne le v bolnišnici, ampak tudi v življenju, je prepričanje, da nima moči, da bi s svojimi napori lahko vplival na situacijo, v kateri se nahaja.

Zgornjemu prepričanju se lahko pridruži tudi prepričanje, da v nastali situaciji ne moremo zaznati absolutno ničesar, kar bi nas lahko navdalo z upanjem ali veseljem – nasprotno, situacijo lahko zaznavamo kot v celoti frustrirajočo, včasih celo destruktivno.

To sta dva razloga, zakaj bi morali tako odraslim kot seveda tudi otrokom omogočiti psihično pripravo pred, med in po sprejemu v bolnišnično obravnavo in morebitnim kirurškim posegom.

Bivanja v bolnišnici, načina, kako nas obravnava bolnišnično osebje, brezosebnih postopkov testiranja naših telesnih funkcij, bolj ali manj invazivnih posegov v našo notranjost (zasebnost, intimnost) ter psiho-fizičnega počutja pred hospitalizacijo, med njo in po njej nikakor ni dobro podcenjevati: za bivanje v bolnišnici, za način, kako nas obravnavajo v njej kot paciente, za brezosebne postopke testiranja (če sploh ne govorimo o načinih postavljanja diagnoze) in za izgubo zasebnosti, intimnosti in celo pomembnih vidikov svoje osebnosti – za vse to nujno plačamo določeno ceno, ki je neredko tako visoka, da med ljudmi še vedno kroži predstava, da je bivanje v bolnišnici nemara najbolj podobno izčrpavajočemu čakanju, vdajanju v usodo, popolni pasivni podrejenosti strokovnemu osebju, če ne celo nesprejemljivemu hiranju.

S tehnikami terapevtske hipnoze, psihoanalize in psihoterapije lahko poskrbimo za najboljše možno počutje pred hospitalizacijo, med njo in po njej, ko je najbolj pomembno, da najdemo ne le najboljši možni način okrevanja, ampak tudi smisel življenja, ki ga po hudi (življenje ogrožajoči) bolezni človekovo življenje pogosto začne izgubljati in se nagibati k depresiji, morda celo obupavanju ali vdajanju v usodo.