Težave otrok: Obsesivne misli in prisilna dejanja

OKM: obsesivno kompulzivna motnja

Pri obsesivnosti in kompulzivnosti gre v osnovi za težave z agresijo, ki jo človek trpi na takšen način, da se mu nenehno vsiljujejo misli neodvisno od lastne volje, brez volje ali celo proti lastni volji. Misli so vsiljive, ker trpeči z njimi ne razmišlja, ampak jih zgolj prisilno ponavlja oziroma prenaša, zato mu ne koristijo, a se jim kljub temu ne more upreti, tudi če se zaveda, da so nesmiselne. Trpeči samoniklo čuti, da si sam ne more pomagati, da bi tovrstno vsiljivost misli prekinil ali zmanjšal. Poleg obsesivnih misli pogosto najdemo tudi prisilo k ponavljanju dejanj, prisilnih dejanj in ritualov, ki se jim z voljo in razumom nikakor ni mogoče upreti oziroma jih prekiniti. Diagnozo OKM psihiatri praviloma postavijo takrat, ko obsesivne misli in prisilna dejanja otroku vsakodnevno onemogočajo, da bi živel radostno in zadovoljno življenje.

Pogoste obsesivne misli, težnje, predstave, strahovi in tesnobe

• Otroka je strah, da bodo on ali njemu pomembni drugi dobili poškodbe z (normalno) uporabo običajnih snovi, kot so šamponi, čistila in drugi pripomočki, ki jih najdemo v gospodinjstvih
• Otroka je strah pogubnih posledic ob vsakem najmanjšem madežu ali umazaniji, da se bo okužil, dobil mikrobe, infekcijo …
• Otroka spravljajo v stisko podobe ali predstave, kot da bi jih imel za bogokletne podobe in predstave, ki ga navdajajo z obscenimi mislimi in besedami.
• Otroka je strah, da bo s svojimi dejanji povzročil nekaj, kar bo prizadelo druge, pogosto ravno ljudi, ki jih ima rad.
• Otrok čuti nenehno potrebo po dobivanju zagotovil, da je varen, da ga nihče ne bo zapustil, da on ali njemu pomembni drugi ne bodo zboleli ali umrli, da se ne bo zgodila neka katastrofa nezamisljivih razsežnosti.
• Otrok obsesivno šteje ali pa je preokupiran z vprašanjem, katere številke, datumi, oblike ipd. prinašajo srečo ali nesrečo.
• Otrok je preokupiran s telesnimi izločki.

Pogosta prisilna dejanja in rituali

• Preokupiranost z umivanjem in preverjanjem najrazličnejših stvari.
• Ponavljajoče se prisilno dotikanje ali udarjanje nekaterih objektov.
• Dejanja, povezana z izogibanjem »nevarnim« ali »kužnim« snovem (ki so pogosto zgolj navadni hišni pripomočki), ali s kompenziranjem, če je otrok s tovrstnimi nevarnostmi, navkljub vsem manevrom izogibanja, prišel v stik.
• Nenehno in prisilno preverjanje, ali so določene stvari na svojem mestu, pri odraslih, na primer, ali so vrata stanovanja ali hiše zaklenjena, ali vsi ročaji skodelic gledajo v isto smer, ali so predali ali druge stvari popolnoma poravnani …
• Postavljanje oblačil v skladu z natančno določenimi pravili, ki jih nikakor ni dovoljeno kršiti, tudi če od njih ni nobene koristi.
• Obsesivno ponavljanje besed in fraz.
• Dele svojega telesa ali druge stvari je treba naravnati v tisto smer ali v takšen vrstni red, da se jih nihče ne bo mogel ali smel dotakniti.
• Obsesivni perfekcionizem, zaradi katerega je nesprejemljiva sama misel, da bi lahko napravil napako, zato se otrok domače naloge, na primer, sploh ne loti – tako izključi možnost napake –, ali pa jo zaradi možnosti napake poskuša napraviti vedno znova, na brezhiben, prisilno ponavljajoči se, obsesivno perfekcionistični način.

Zgoraj našteti primeri so lahko posamična dejanja, nizi ponavljajočih se dejavnosti ali celo zelo zakomplicirani rituali, za katere človek porabi ogromno časa in energije, kar pogosto povzroči probleme znotraj (širše) družine. Že zgolj velikanski napor, ki ga mora starš vložiti v to, da otroka, ki ponavlja rituale umivanja in preverjanja, pripravi do pravočasnega odhoda v šolo, lahko iz dneva v dan greni življenje staršu in frustrira vse člane družine, medtem ko pri samem otroku stopnjuje velikansko tesnobo oziroma stisko.

Nekatere raziskave kažejo, da obstaja povezava med znižano ravnijo serotonina v telesu in simptomi OKM. Z zdravili, ki zvišujejo raven serotonina v telesu, se težave z obsesivnimi mislimi in prisilnimi dejanji do neke mere lahko zmanjšajo. Toda mnogi otroci so na tovrstna zdravila neodzivni.

Trihotilomanija pri otrocih – bolezen puljenja dlak

Trihotilomanija spada v skupino motenj BFRB (Body Focused Repetitive Behaviours), pri katerih je vedenje fiksirano na lastno telo oziroma specifičen del telesa, kot so na primer dlake: oseba čuti neznosno napetost, dokler si ne izpuli dlake ali lasu, po izpuljenju pa občuti svojevrstno pomiritev oziroma zadovoljitev sicer nevzdržne potrebe po puljenju. Tovrstno vedenje vključuje tudi ščipanje-stiskanje kože, grizenje nohtov, grizenje delov ustne votline, praskanje nosu, praskanje nog.

Trihotilomanijo včasih označujejo z okrajšavo Trih ali kratico TTM.

Simptomi vključujejo puljenje / stiskanje / praskanje / vlečenje las, pogosto na skalpu, obrveh ali trepalnicah, vendar gre lahko za dlake na katerem koli delu telesa.

Napetost se občuti kot takšen nemir ali tesnoba, ki jo lahko pomiri ali odpravi le iztrganje lasu. Napetost je lahko izkušena kot emocionalna tesnoba ali kot fizičen občutek, kot je skelenje, ali kot oboje hkrati.
Ko je las končno izpuljen, lahko postane objekt raziskovanja, igranja, pogosto se ga tudi žveči ali poje. Dolgoročno je rezultat tovrstnega početja (jedenje las: trihofagija) kepa las ali celo več kep las (trihobezoje), ki ostajajo neprebavljene v želodcu ali malem črevesju, kar v skrajni situaciji zahteva kirurški poseg, s katerim se kepe odstrani iz telesa. Rezultat je seveda lahko tudi znatna ali popolna izguba las ali dlak na določenem mestu telesa.

Olajšanje, ugodje in pomiritev, ki jih prinese puljenje, pravilom trajajo le kratek čas, sledita pa jim še močnejši občutek krivde in še večja napetost, ko se človek sooča s svojo nemočjo, da bi si sam pomagal in prekinil navado, ki jo drugi praviloma ne odobravajo. Skoraj vedno je vdajanje tovrstnim navadam pospremljeno z občutki sramu, zadrege, težnje k izoliranju, z močno potrebo po skrivanju posledic, ki jih puljenje naredi vidne na telesu.

Puljenje lahko poteka zavestno ali nezavedno, pogosto se dogaja, da se človek tovrstnega početja v nekaterih situacijah zaveda, v drugih pa ne.

Kadar poteka zavestno, lahko oseba čuti prisilo, da mora najti tip lasu, ki bo ravno pravšnji za puljenje; včasih mora biti las debelejši, včasih daljši, včasih kvalitetnejši, včasih mora pripadati natanko določenemu predelu telesa.

Ljudje se tej navadi najraje vdajajo v svoji zasebnosti, pogosto ga hočejo zanikati.
Navada običajno nastopi okoli desetega leta starosti ali v puberteti, vendar jo je mogoče najti tudi pri mlajših otrocih.

Pri dojenčkih je igranje in navijanje las pogosto vedenje, ki služi pomirjanju.
Pri majhnih otrocih, ki kobacajo, je praviloma nadaljevanje navade pomirjevanja samega sebe.
V starosti okoli treh let se ta navada lahko razvije v del izbruhov jeze (otrok na primer kriči in se vleče za lase). Posledično se lahko zgodi, da otrok opazi, da na ta način pridobi pozornost staršev, zato lahko puljenje las postane način iskanja pozornosti.

Od petega leta življenja dalje je TTM še vedno lahko del izražanja jeze ali besa. Lahko gre tudi za simptom stresne situacije ali emocionalne razburjenosti, zlasti če se pojavi iznenada. Puljenje las je lahko način izražanja nezadovoljstva s situacijo in njej ustrezajočimi občutki, ki jih otrok ne zna izraziti na drugačen način. Trihotilomanija je včasih tudi reakcija na dolgočasje in utrujenost. Otrok se ji prepušča zato, da bi se zamotil ali svojo pozornost preusmeril stran od neprijetne okolice.

TTM je vselej lahko prehodne narave, kratkoročna navada, toda neredko se sprevrže v večmesečno ali večletno navado, ki je niti starejši otroci niti odrasli ne morejo prekiniti sami. Zato je smiselno, da z navado prekinemo čim prej.

Za zmanjšanje moči impulza psihiatri včasih predpišejo antidepresive, toda le-ti niso priporočljivi za otroke.