Odpori v psihoanalizi

Objavljeno: 14.07.2012

Bližalo se je leto 1894. Freud je svoji pacientki Elizabeti von R. ponudil nenavadno interpretacijo njene želje: povedal ji je, da si iz ljubezni do svojega svaka želi smrt svoje sestre, in da je ta želja potlačena. E. je Freudovo interpretacijo nekaj časa vehementno zavračala. Toda v čem je bila nenavadnost Freudove interpretacije?

Najprej lahko rečemo, da je bilo nekaj izjemno nenavadnega že to, da je Freudu sploh prišlo na misel troje idej: prvič, da je izraženo željo mogoče interpretirati; drugič, da je interpretacija nekaj, kar je vredno ponuditi drugemu človeku; in tretjič, da je vrednost interpretacije odvisna od načina, kako jo ponudimo, kar pomeni, da interpretacija ni neodvisna niti od situacije niti od takta oziroma občutka za ugoden trenutek. Medtem ko za vse tri ideje velja, da vztrajajo kot novosti v načinu razmišljanja, vedenja in delovanja – novosti, brez katerih se psihoanaliza v zgodovino človeštva ne bi mogla vpisati kot popolnoma nov način vzpostavljanja medsebojnih odnosov –, zlasti za tretjo idejo velja, da je najtesneje povezana z idejo odporov v analitični situaciji.

Nadalje lahko nenavadnost Freudove interpretacije poudarimo še iz šestih zornih kotov, ki osvetlijo interpretaciji lasten način funkcioniranja, brez katerega ne bi imela vrednosti, ki jo ima v psihoanalizi – zlasti z vidika odporov:

a) prvič, interpretacija ne funkcionira kot mnenje (o želji)
b) drugič, interpretacija ne funkcionira kot razumevanje (želje)
c) tretjič, interpretacija ne funkcionira kot konstrukcija (zgodovine situacije, v kateri se želja izraža na tako nesprejemljiv način, da se oseba odloči za psihoanalizo)
d) četrtič, interpretacija ne funkcionira kot poskus prepričevanja
e) petič, interpretacija ne funkcionira kot znanstvena propozicija
f) šestič, interpretacija ne funkcionira kot (kontra)transferna reakcija

Našteti zorni koti nam nakazujejo, kaj interpretacija ni, oziroma, s čim interpretacije ne velja zamenjevati. Če na interpretacijo pogledamo iz vseh šestih zornih kotov, vsekakor drži, da tako ne dobimo pozitivne definicije, ki bi nam enoznačno povedala, kaj interpretacija je, kljub temu pa lahko začutimo, kako se (na ta negativen način definiranja) prostor, znotraj katerega interpretacija dobi svojo specifično funkcijo, zoži in dobi koordinate, naš pogled nanjo pa se fokusira in izostri.

Če bi se hotel posvetiti vsem naštetim zornim kotom, bi to daleč preseglo okvir in namen pričujočega seminarja. A ker živimo v svetu, v katerem ljudje pridejo k psihoterapevtu ne le z domnevno »svojim lastnim mnenjem« o psihičnih težavah nasploh, temveč tudi z neomajnim prepričanjem, da »ima vsak pravico do svojega mnenja« o tako rekoč vsem, predvsem pa o zadevah psihologije in filozofije (saj je menda v vsakem človeku nekaj filozofa in psihologa), bom na kratko spregovoril o funkciji mnenja, o kateri je govoril že Sokrat, in o poskusih prepričevanja, za katere je bil Freud, po svoji prvi »od začetka do konca izpeljani analizi«, obtožen s strani pacientke.

Trdim namreč, da bi bilo vredno raziskati, ali mnenja v današnjem času – ko v ključnih trenutkih vneto zagovarjamo pravico vsakega človeka do lastnega mnenja – ne funkcionirajo kot najtrdovratnejša oblika »odporov do psihoanalize« in »odporov v psihoanalizi«.

Freud je na začetku svoje klinične prakse živel v drugačnem svetu; bil je zdravnik, nevrolog, specialist, katerega mnenje je bilo sicer mogoče preveriti pri drugem zdravniku, ni pa se mu bilo mogoče postavljati po robu z zagovarjanjem pravice do lastnega mnenja, saj tega nista dopuščala niti avtoriteta zdravnika niti takratni (viktorijanski) duh časa. Danes, ko živimo v demokraciji – v povsem drugačnem duhu časa –, se ta pravica in njeno zagovarjanje kažeta kot samoumevni del demokratične družbene ureditve, v kateri »mnenje te avtoritete« ne šteje nič več, kot »avtoriteta kateregakoli mnenja«.

Na prvi pogled se zdi, da se je mogoče v analitični situaciji zoperstaviti vsaki interpretaciji, ter jo tudi razveljaviti, s preprostim zagovarjanjem pravice do lastnega mnenja. Če to pravico zagovarjamo zunaj analitične situacije, zakaj je ne bi (sami pri sebi, tiho, nezavedno) prenesli vanjo in zagovarjali tudi v njej? Zakaj se ne bi z lastnim mnenjem upirali vsakemu poskusu interpretiranja? Če vzamemo za primer psihoterapevta in pacienta, ki sta enotna v mnenju, da »psihoanaliza zdravi«, se velja resno vprašati, ali ni to poenotenje okoli istega mnenja prva oblika odpora, ob katerega trčita oba? »Odpora do psihoanalize« kot dela na sebi, ki nikakor ni nujno način zdravljenja, in »odpora v psihoanalizi« – to je odpora do interpretiranja kot specifične oblike tega dela, in do interpretacije kot proizvoda tega dela? Ali ni naloga nas, psihoanalitikov, da se nadvse resno soočimo z vprašanjem, ali ni možno, da pravico, ki je povsem uveljavljena znotraj današnjega demokratičnega družbenega reda, nezavedno prenašamo v analitično situacijo, ki (navsezadnje) preneha funkcionirati kot analitična, če v njej dopuščamo demokratično izmenjavo mnenj? In ali ni možno, da to prenašanje – ta transfer – deluje kot trdovratna oblika odpora do dela na sebi tako na strani analitika, kot na strani osebe, ki pride v analizo? Če ta možnost obstaja, mora biti analitik pazljiv ne le na lastne kontratransferne reakcije, temveč tudi na družbeno uveljavljene, prevladujoče in z mnenji utrjene klišeje oziroma vzorce vedenja, delovanja in mišljenja, proti katerim ni imun. Ti klišeji so nemara najtežje prepoznavni, ker jih samoniklo delimo z drugimi ljudmi, kar pomeni, da obstaja možnost, da z njimi v analitično situacijo ne prihaja le pacient, temveč jih vanjo prenaša tudi terapevt, ki ga lahko kot neprepoznavne oblike odporov ovirajo ali celo popolnoma blokirajo v njegovih poskusih interpretiranja.

Analitik je v praksi pazljiv, da njegova interpretacija ne izzveni kot mnenje. Zakaj? Zlasti iz naslednjega razloga:

kot je pred pol tretjim tisočletjem povedal Sokrat, vrednost mnenja je menjalna vrednost; mnenje ima toliko večjo vrednost, kolikor hitreje ga lahko privzamemo, se nanj navadimo, in kolikor hitreje ga lahko reproduciramo ali celo zamenjamo (za drugo mnenje). Neka izjava ali serija izjav postane mnenje v trenutku, v katerem se določeno (ali nedoločeno) število ljudi okoli nje poenoti, pri čemer poenotenje lahko traja zgolj minuto ali dve, ko se družimo ob kavici, ali pa več desetletij, ko se združimo v politično stranko, religiozno skupnost ali psihoterapevtsko modaliteto. Mnenje kroži znotraj občestva, ki je okoli njega poenoteno (v skupnost): mnenje je znotraj danega občestva vselej stvar, ki kroži od človeka do človeka, in tudi takrat, kadar je to ali ono mnenje postavljeno pod vprašaj, se kroženje ne ustavi, temveč poskrbi, da eno mnenje nadomesti drugo mnenje; kroženje mnenj zato ni tako nedolžno in nevtralno gibanje, kot se morda dozdeva, kajti natanko to kroženje vzpostavlja in ohranja družbeni red: kroženje mnenj ne predpostavlja obstoja družbenega reda, znotraj katerega kroži, temveč ga vzpostavlja. Ko je Sokrat o tem spregovoril s svojimi someščani, so ga oblastniki obtožili, da ogroža družbeni red, vrgli so ga v zapor in zastrupili – ne zato, ker je imel o svetu drugačno mnenje, kot večina drugih ljudi, ampak zato, ker je vztrajal kot kratek stik v krogotoku mnenj, se pravi, kot kratek stik, v katerem se je uveljavljeni družbeni red zatresel oziroma začel vzbujati neprijetne občutke, da se bo sesul. Ker je lažje sesuti človeka, kot pa družbeni red, so se redoljubni atenski sodniki odločili ročno sesuti Sokrata. In so ga. Podobna usoda je čakala druge filozofe, ki niso bili nevarni zato, ker so izpodbijali najbolj pogosta mnenja, ampak zato ker so prekinjali (beri: ogrožali) sámo kroženje mnenj, skozi katerega se vzpostavlja celotni družbeni red.

Z mnenji je približno tako, kot s spodnjicami: menjamo in navzemamo se jih hitro in z lahkoto, le da se od spodnjic bistveno razlikujejo po tem, da imajo (mnenja) toliko večjo vrednost, kolikor bolj so ponošena – več ko je mnenjsko poenotenih ljudi in močnejše ko je njihovo poenotenje okoli določenih mnenj, toliko bolj so mnenja ponošena in tem bolj se bleščijo in zvenijo kot resnice. Medtem ko celo najbolj seksi spodnjice izgubijo privlačno erotično vrednost, če so preveč ponošene, to za mnenja ne velja – njihova obrabljenost se kaže kot njihov lesk in največja modrost. V tem kontekstu sam delim mnenje Clinta Eastwooda, ki ga izreče kot Dirty Harry v istoimenskem filmu, ki pa žal ne zveni kot modrost: »Opinions are like arse holles – everbody's got one.«

Skratka, mnenja imajo funkcijo, po kateri se pomembno razlikujejo od interpretacije, ki v psihoanalizi zadeva odpore: mnenja si izmenjavamo – v obliki strinjanja ali nestrinjanja, kritičnosti ali nekritičnosti, pristranskosti ali nepristranskosti, obsojanja ali branjenja – v funkciji medsebojnega poenotenja; mnenja v družbi ne vzbujajo odporov, ampak voljo po druženju, debatiranju, prepiranju, razdruževanju ter ponovnemu združevanju in vsemu drugemu, kar družbeni red za določen ali nedoločen čas »drži skupaj«. Ta (družbena) funkcija mnenj dobi obliko odporov šele v psihoanalizi: volja do druženja, debatiranja, intelektualiziranja, prepiranja, moraliziranja, kritiziranja, obtoževanja, dajanja sodb, svetovanja, napadanja, obrekovanja, osvajanja, podrejanja, racionaliziranja – skratka volja do vseh učinkov, ki jih v rutini vsakdanjega življenja dosegamo z izmenjavo mnenj – začne v analitični situaciji, ki ni vsakdanja in rutinska, funkcionirati v službi odporov.

Freud je volji do vseh pravkar naštetih funkcij odporov v analitični situaciji zoperstavil voljo do interpretiranja: kdor hoče interpretirati, se ne poskuša družiti, ne poskuša debatirati, ne poskuša intelektualizirati, ne poskuša se prepirati, ne poskuša napadati ali se braniti, ne poskuša se prikupovati ali osvajati niti racionalizirati ali doseči katerikoli izmed učinkov tistega reda, za katerega jamči izmenjava mnenj. Interpretacijo je Freud v analitično situacijo vpeljal kot popolnoma nov način soočanja z vsemi naštetimi in mnogimi drugimi učinki odporov, ki vzniknejo v analizi. Interpretacija je interpretacija le, če pacient nanjo ne odgovori kot na njemu znano mnenje, frazo ali kliše, ki kroži med ljudmi, ampak, če nanjo reagira s svojevrstnim presenečenjem, ki se izraža v tipu izjave »na to nisem še nikoli pomislil« ali »nikoli še nisem razmišljal na tak način« ali »torej je bilo to tisto …«.

Freud je bil Dogodek v zgodovini človeštva, ker na odpore ni reagiral kot na grožnjo, ki jo je treba napasti (in po možnosti sesuti) v imenu obrambe obstoječega reda. Reda, ki ga vzpostavljajo pravila, ki veljajo znotraj analitične situacije, odpori ne ogrožajo – ravno nasprotno: analitična je natanko tista situacija, ki deluje toliko bolj urejeno, kolikor bolj se organizira okoli odporov – ne proti odporom – to je edina situacija, v kateri se red ustvarja okoli odporov do reda, ne proti njim. To pomeni, da se red v njej ne sesuva zaradi premočnih odporov, temveč, da šele dovolj močni odpori delujejo kot podporni stebri za konstruiranje posebnega reda te specifične situacije. Analitična situacija je edina situacija, v kateri odpori do njenih pravil in njihovega reda ne le ne vodijo do sesuvanja reda in prevlade kaosa, temveč do vse bolj konsistentnega organiziranja celotne situacije okoli odporov, ki so postavljeni v njeno središče. Red v njej se ne organizira proti odporom kot elementom kaosa, temveč se organizira skozi vključevanje odporov kot elementov, ki so v kaosu edine dovolj stabilne in trdne točke za ustvarjanje reda. Močnejši ko so odpori v analitični situaciji, tem bolj urejeno postaja gibanje okoli njih; šibkejši ko so odpori, več je v analitični situaciji tistega kaosa, ki ga poznamo pod imenom prosto asociiranje – v tem kaosu, ki ga Freud postavi kot temeljno pravilo, začnejo vznikati elementi bodočega reda natanko v tistih točkah, v katerih se prosto asociiranje prekine (na primer z molkom), kajti te prekinitve so prazni prostori, v katerih se stvari, ki so v kaosu prostega asociiranja pomešane, začnejo razločevati druga od druge ter se postavljati vsaka na svoje mesto. »Slej ko prej se bo v analitični situaciji vse postavilo na svoje mesto« – to je obljuba, ki jo lahko mirne duše damo osebi, ki pride v analizo.

S pravili se red vzpostavlja tam, kjer je bil prej kaos, zato se prvo pravilo analitične situacije odreja kot kaos prostega asociiranja, skozi katerega moramo iti, da bi se prebili do koščkov reda, v katerem se bodo stvari v našem življenju končno začele postavljati na svoje mesto. Red, v katerem živimo zunaj analitične situacije, je takšen, da je v njem vse preveč nepremično, kar pomeni, da so celo tako lahke geste, kot je izjava »rad(a) te imam«, ki bi jih lahko ob izbranih trenutkih poklonili (in se z njimi poklonili) izbranim osebam, pretežke, tako težke, da nas ne morejo premakniti, ker znotraj reda, v katerem naj bi jih izrekli, zanje ni prostora: tako je dobesedno vse v redu, nič ni »out of order«, nič ne štrli ven, red je nasičen – natanko to pa pomeni, da v njem nobena stvar ni na svojem mestu. Ko se bodo stvari v analitični situaciji začele postavljati na svoje mesto, bodo nekateri odpori, ki so bili v preteklosti zelo močni, poniknili s prav takšno samoniklostjo, kot so nekoč vzniknili; hkrati pa bodo vzniknili novi odpori, ki bodo po moči morda celo presegali tiste, zaradi katerih smo v preteklosti trpeli na način, ki ga je bilo mogoče zmanjšati z vztrajanjem v analizi; kljub temu ni nujno, da bomo zaradi močnejših odporov trpeli in si zahoteli vnovične analize – obstaja celo možnost, da bomo zaradi močnejših odporov zmožni etičnih dejanj, o katerih se nam ob šibkejših odporih ni moglo niti sanjati. Kakorkoli že, odpori niso nujno znak, da se približujemo patogenemu jedru kot nečemu, kar je potrebno zdraviti, temveč, da se približujemo patogenemu jedru kot nečemu, kar še nikoli ni bilo interpretirano, in kar ne zahteva zdravljenja, ampak interpretacijo. Psihoanaliza ni zdravljenje, in odpori v psihoanalizi niso odpori proti zdravljenju ali ozdravitvi, četudi pacient lahko pride v analizo z nekoliko naivnim prepričanjem, da se hoče zdraviti, in četudi terapevt verjame, da je njegova naloga, da zdravi ali odpravlja simptome. Kar je na prvi pogled očitno, je funkcija, ki jo imajo odpori pri zapiranju možnosti za popolnoma nov način vstopanja v odnos: odpori se v psihoanalizi kažejo kot majava tla pod analitikovimi nogami, ali kot tlakovci, s katerimi si pacient na prvi pogled pripravlja teren za izstop iz »odnosa, ki zdravi«, toda tako se kažejo le na prvi pogled. Trdim, da bi bilo mogoče prepričljivo zagovarjati in pokazati, da imajo odpori odločilno funkcijo pri odpiranju možnosti za popolnoma nov način vstopanja v odnos: če imamo odpore do pravih stvari, v razmerju do prave osebe, v pravem trenutku in na pravem kraju (v mislih imam analitično situacijo), nam ravno odpori omogočajo vstopiti in izkusiti odnos, ki nas morda ne ozdravi čisto ničesar, a kljub temu sproži totalno revolucijo v našem življenju. V tem seminarju želim poudariti idejo, da vznikanje odporov v analitični situaciji ni omejeno na pacienta in njegovo skušnjavo, da bi preprosto izstopil iz analitične situacije (negativna terapevtska reakcija), ali pa v njej vztrajal v nedogled, in si tako ali drugače zaprl možnost za delo na sebi – poudariti želim pomembnost ideje, da odpori v analizi vznikajo tudi in predvsem na strani analitika, kot odpori do napora, ki ga zahteva interpretiranje, ter da ima vznikanje odporov v analitični situaciji status nujnega pogoja za odpiranje možnosti za delo na sebi, in s tem za odpiranje možnosti popolnoma novega načina vstopanja v medsebojne odnose.

Če se interpretacije v psihoanalizi bistveno dotikajo odporov, je pomembno upoštevati, da odpori v psihoanalizi niso tiste vrste odpori, s katerimi zavračamo to ali ono mnenje, kajti medtem ko mnenja lahko zavračamo ali zamenjamo zlahka (z indiferentnostjo, ignoranco, pozabo, zanikanjem, tajenjem ali celo prezirom), interpretacija vselej deluje kot presenečenje, ki nas vznemiri na prijeten ali neprijeten način, v vsakem primeru pa tako, da tega presenečenja oziroma nemiru ne moremo ignorirati, pozabiti, prezreti-prezirati ali biti indiferentni do njega; interpretacija ne prinaša olajšanja in poenotenja, ampak svojevrsten nemir, ki zareže ravno v našo indiferentnost, ignoranco, pozabljivost in prezirljivost – to je nemir, ki v analizi vztraja kot tisto, brez česar se analiza ne more začeti odvijati in brez česar se ne more odvijati drugače kot tako, da nas vedno znova spravlja v skušnjavo, da bi se ji izognili, saj si domnevno želimo živeti v miru (vemo, da se delu na sebi lahko izognemo tudi tako, da začasno ozdravimo).

Odpori so v tem smislu svojevrsten nemir, ki je sine qua non psihoanalize; in če velja, da ob njih praviloma trčimo potem, ko ponudimo interpretacijo, se postavlja povsem umestno vprašanje: ali ni ves smisel interpretacije natanko v tem, da z njo poskušamo detektirati oziroma mikroskopirati odpore? Drugače rečeno, interpretacija je orodje za zaznavanje odporov, ki so pred njo nezaznavni. Ustrezna prispodoba za to orodje ni toliko stetoskop, s katerim zdravnik zaznava hitrost in način utripanja pacientovega srca. Z interpretacijo zaznamo hitrost in način utripanja lastnega srca, skozi zaznavanje delovanja pacientovega srca. V tej perspektivi je interpretacija orodje, ki v tisto, kar nam omogoča zaznati, intervenira, nekako tako kot kvantni fizik, ki z mikroskopom osvetli strukturo atoma, da bi jo lahko zaznal in opazoval, s svojim mikroskopiranjem posega v to, kar zaznava in opazuje. Kvantni fizik tako s svojim pristopom in posegom v strukturo atoma s pomočjo orodja ne le opazuje to strukturo, ampak začasno vpliva nanjo in postane njen del. Za psihoanalitike velja enako kot za kvantne fizike: slednji nikoli ne vedo, kako se objekt oz. subjekt njihovega opazovanja obnaša, kadar ni osvetljen z lučjo mikroskopa, se pravi, kadar prenehajo vplivati nanj, kadar ni več del situacije, v kateri je opazovan. Natanko v tem smislu je interpretiranje hkrati orodje (mikroskop), s katerim zaznavamo (mikroskopiramo) odpore, in poseg (interveniranje), s katerim vzbujamo odpore: odpori, ki so domnevno na pacientovi strani, so zaznani in opazovani na naši strani, kar pomeni, da so naši odpori, so del nas, medtem ko smo mi njihov del, saj vplivajo na nas medtem, ko mi vplivamo nanje. Umetnost interpretacije je v tem, da se na umeten način – z orodjem – pripravimo ne le za zaznavanje odporov, temveč tudi za vzbujanje odporov. V tej točki pričujočega razmisleka že lahko tvegam(o) formulacijo, ki bi v marsikaterem zdravilcu, ki poskuša z najboljšimi nameni premagati čim več pacientovih odporov, vzbudila močne odpore: »interpretiranje je vzbujanje odporov«. Če temu ne bi bilo tako, potem poudarek, da so ključne dimenzije snovanja in podajanja interpretacije takt, potrpežljivost, feeling, zadržanost oziroma izostren občutek za ugodno situacijo in ugoden trenutek (vse tisto, kar konstituira umetnost interpretiranja), ne bi imel nobenega smisla.

Delo na sebi ne bi zahtevalo nobenega napora, če ne bi vključevalo odpora do dela na sebi: vzbujanje odporov je v tej perspektivi nujni (četudi ne zadostni) pogoj za vzbujanje volje do »še enega napora«, ki ga zahteva delo na sebi.

Vzbujanje odporov je mogoče razumeti kot prebujanje volje do naporov, in če to velja, mora analitik svojo interpretacijo skrbno snovati tako, da bo vzbudila dovolj močne odpore, ki bodo njega in njegovega sotrpina zbudili za naporno delo, ne uspavali za (analitikovo) dolgočasenje ali (analizandovo) lenarjenje, in ki ne bodo preveč močni odpori, zaradi katerih pacient lahko ne le pozabi na razloge, zaradi katerih je prišel v analizo, ter se preneha držati pravil, ki jih je sprejel z uvodnim dogovorom, temveč lahko postopoma začne izgubljati motivacijo za delo, če le-tega ne prekine kar takoj, z negativno terapevtsko reakcijo.

Vemo, da vedno tvegamo, da bo pacient zaradi premočnih odporov prenehal sodelovati, zato je zagotovo nekaj paradoksnega na trditvi, da »se morajo vzbuditi dovolj močni odpori, da bi se resno delo sploh lahko začelo«, kajti ali niso odpori natanko odpori do resnega dela na sebi – to je odpori do napora, ki ga zahteva interpretiranje? Temu paradoksu navkljub trdim, da je vredno, da vsak analitik sam pri sebi razmisli, kako se opredeljuje do odporov – glede opredeljevanja do odporov se namreč odpirata dve možnosti:

ali imam kot analitik odpore do odporov in se do njih opredeljujem kot do nujnega zla in izčrpavajočih ovir, ki mi na poti do ozdravitve povzročajo nepotrebne preglavice pri zdravljenju pacientov – ob tovrstni osebni opredelitvi do odporov, bi se načeloma in najraje takoj izognil vsaki interpretaciji, za katero sumim, da bi v pacientu lahko vzbudila odpore, moj edini problem pa je v tem, da nimam recepta, kako to storiti; če bi imel recept in bi se znal izogniti interpretacijam, ki so v tem smislu napačne, bi hitreje zdravil, več zaslužil, pridobil bi si večji ugled – to so trije močni razlogi, zaradi katerih lahko posumim, da sem eden izmed tistih terapevtov, ki imajo odpore do odporov;

ali pa se imam za analitika ravno zato, ker sem zmožen paradoksne drže, v kateri se z interpretacijo lotevam nečesa nemogočega, namreč tega, da ne bi imel odporov do odporov. Gre za paradoksno odločitev, saj imam ob njej odpore do vsega, kar v meni ne vzbuja odporov, s katerimi se prebuja volja do »še enega napora«. Odločiti se za nekaj tako nemogočega, kot je poskus »ne imeti odporov do odporov«, je vsekakor paradoksno, toda kljub tej paradoksnosti je moja odločitev konsistentna s temeljno analitično izkušnjo, namreč da v analizi nujno in neizogibno prej ko slej trčimo na najmočnejše odpore: če so le-ti v analizi neizogibni in nujni, in če je zgolj stvar časa (in ne napačnosti ali pravilnosti interpretacije), kdaj bom ob njih trčil, zakaj bi potem »čim lažjemu ravnanju z odpori« dajal prednost pred »čim bolj napornim ravnanjem z odpori«? Zakaj bi se odporom izmikali, če jim lahko z umetnostjo interpretiranja izrekamo dobrodošlico, oziroma, zakaj bi se izmikali nečemu, kar od nas zahteva »še en napor«? Če je odločitev za psihoanalizo odločitev za delo na sebi, in če so odpori material, na katerem delamo, je iskanje manj naporne poti tako nesmiselno, kot če bi se kovač pri kovanju izmikal žgoči talini in bi poskušal kovati le ohlajeno kovino, za katero resda ve, da je z njo manj naporno rokovati, vendar tudi dobro ve, da ni kovna in da ni gnetljiva (iz kovinske žlice ne more napraviti močnega meča, medtem ko žgočo talino iste žlice lahko vmeša v talino, iz katere bo skoval močan meč).

Zgoraj omenjena gospa terapevtka ustvarja vtis, da poseduje recept za čim lažje ravnanje z odpori. Jaz ne trdim, da imam recept za interpretacijo, ki bo vzbudila »ravno dovolj močne odpore«, a si vsaj ne ustvarjam iluzij, da je lažja ali manj naporna pot boljša izbira, niti se ne slepim, da najmočnejši odpori sploh dopuščajo lažjo pot oziroma čim lažje ravnanje z odpori, to je ravnanje, ki predpostavlja bodisi to, da so ob pravilni interpretaciji odpori nujno šibkejši, bodisi to, da se je z dovolj veliko spretnostjo mogoče izogniti vsaj najmočnejšim odporom na poti do ozdravitve. Če sem zaslepljen in ne vidim odporov, je moja naloga nemara res lažja, toda to še ne pomeni, da na delu ni najmočnejših odporov: če moji pacienti ob meni oblikujejo glino z veseljem, brez žalosti, za 40 ali 80 evrov na uro, to resda lahko pomeni, da jim je ob meni lažje, toda to še ne pomeni, da kakorkoli »ravnam z odpori«, temveč le, da brez posebnih naporov in odporov dobro služim in morda celo zdravim.

Morda je nemogoče ne imeti odporov do odporov, toda ljudje smo izjemno zanimiva in paradoksna bitja: mogoče se je odločiti tudi za nemogoče, in še več – v skladu s tovrstno odločitvijo se je mogoče vesti, razmišljati in delovati (na načine, ki niso klišejski, predvidljivi in običajni). Interpretiranje, ki se snuje v funkciji te odločitve – »poskusiti ne imeti odporov do odporov« – je neločljivo od odporov: v tej perspektivi lahko zapišemo formulo »interpretirati = vzbujati odpore«. Bi si analitik sploh lahko naložil napornejšo in zahtevnejšo nalogo?

Toda kaj drugega je storil Freud s svojo famozno ter otvoritveno gesto psihoanalize, s katero je zavrnil vsako pacientkino zatrjevanje, da ji »v tem trenutku nič ne pride na misel«: Freud je v tovrstnih zatrjevanjih, da je pacient brez vsakršne asociacije, prepoznal pacientove odpore do dela na sebi, toda mi lahko v Freudovem zavračanju tovrstnih zatrjevanj prepoznamo Freudove odpore do samonikle ideje, da je povsem mogoče, da človek v danem trenutku kratkomalo nima ničesar v mislih (nobene asociacije, nobene ideje …) Za Freuda je bila ta ideja nesprejemljiva, zavračal jo je s trditvijo, da je nemogoče, da človek ne bi imel ničesar v mislih: to je bila Freudova interpretacija ideje, do katere so pacienti praviloma prihajali (tudi) na analitičnem kavču – njegova interpretacija, neločljiva od njegovega odpora, da bi sprejel udejanjanje te ideje kot nekaj mogočega.

Nikakor ni samoumevno, da je bilo Freudovo zavračanje te ideje racionalno (če sploh ne omenjam, da ni bilo niti empatično niti kontratransferno), niti ni videti, da je bilo emocionalno: trdim, da velja to zavračanje umestiti v register tega, kar imenujemo »odpori v psihoanalizi«. Odpor tu pomeni, da je Freud trčil ob mejo, ki je ni bil pripravljen prestopiti ali pred njo popustiti (na primer z empatičnim razumevanjem pacientkinega molka); Freud je v svojem odporu pred to mejo, v svoji zadržanosti ob tej meji, v svojevrstnem omejevanju samega sebe vztrajal do konca življenja. To mejo, omejevanje sebe, zadržanost, odpornost, v kateri nepopustljivo vztrajamo, lahko imenujemo etika: ne popuščati pred mejo, ob katero trčimo, vztrajati v najmočnejšem odporu pomeni zavzeti neko držo, ki je eminentno analitična, ker je etična (grška beseda ethos pomeni toliko, kot drža). Tu lahko začutimo, zakaj etičnosti ne velja mešati z moralnostjo: moralo (moralne zapovedi in prepovedi) lahko racionalno utemeljimo s sklicevanjem na nek red, ki ga hočemo vzpostaviti ali ohraniti; v nasprotju z moralo etika ne prepoveduje in ne zapoveduje, ne utemeljuje se z racionalnostjo, temveč z odpori, in ne ozira se na ohranitev obstoječega reda – etika je meja, etična je drža, ki ne zadeva reda, ampak odnos (do reda, do človeka, živali, do življenja in sploh do vsega, do česar je mogoče imeti odnos). Moralnost je naravnanost proti odporom, etičnost je zadržanost v ravnanju z odpori. Etična drža je afirmacija odporov (izrekanje dobrodošlice odporom, ne služenje odporom), moralnost je naperjenost proti odporom, toda naperjenost, ki vselej služi odporom.

Natanko v tem kontekstu velja misliti Freudovo prispodobo o analitiku kot kirurgu, ki rokuje s hladnim skalpelom: ko zadenemo ob mejo odpora, zadenemo ob človekovo ranljivost (ki je cona nerazločljivosti »telesnega« in »psihičnega«); ko v psihoanalizi zadenemo ob človekovo ranljivost, zadenemo ob njegovo odpornost – in ne na njegovo prizadetost, kot bi nemara sprva pomislili; če hočemo korektno začrtati-začutiti-občutiti mejo (odpora), vzdolž katere sta ranljivost in odpornost človeka nerazločljivi, potrebujemo precizno orodje – interpretacijo kot mikroskop in skalpel – s katerim jo bomo zaznali, opazovali in nanjo vplivali tako, da meje ne bomo prestopili, kajti prestopiti mejo odporov pomeni poglobiti človekovo ranljivost, odpreti rano in zmanjšati njegovo odpornost. Empatija je v tem smislu uporabna toliko, kolikor nam omogoča zaznavati, opazovati in vplivati na človekovo ranljivost; neuporabna je v trenutkih, ko se moramo soočati z (najmočnejšimi) odpori, zlorabljena pa je v trenutkih, ko jo pomešamo s sentimentalnostjo (ko toplino empatičnosti zamenjamo za patetičnost sentimentalnosti). Zato poleg empatije analitik nujno uporablja orodje, s katerim edino lahko zaznava, posega, vpliva in se sooča s tistim, kar je za empatijo nedosegljivo, to je z odpornostjo, ki je najmočnejša tam, kjer je ranljivost največja – to je tam, kjer je mogoče zadati najgloblje rane; najboljše orodje za zaznavanje odporov, za opazovanje in vplivanje na odpore, je interpretiranje, katerega hlad in ostrina pomenita, da se nam v odnosu ne tresejo roke, kajti edino z mirno roko kirurga, se lahko meji, ki jo konstituirajo odpori, približamo z občutljivostjo skalpela, ne da bi s prestopanjem meje poglabljali odprto rano ali poškodovali zelo ranljivo tkivo okoli rane. (Ne smemo pozabiti, kakšno orodje je skalpel: ostrina, hlad in sterilnost skalpela ne služijo prodiranju v globino telesa; za ta namen so uporabna mesarska in morilska orodja: nož, bodalo, sekira itd.; skalpel ne zareže v globino telesa, temveč omogoča površinske operacije razpiranja in razslojevanja površin, ki druga drugo ovijajo tako, da tvorijo zunanje in notranje organe; s tega vidika je na celotno telo mogoče gledati kot na rezultat sedimentacije oziroma nalaganja tankih plasti druga na drugo; v tem smislu skalpel ni orodje prebadanja in poglabljanja, ampak orodje razslojevanja in drsenja vzdolž plasti.)

Občutljivost interpretacije kot hladnega in ostrega skalpela se ne izključuje z občutljivostjo empatije kot topline polnega razumevanja; brez prve tvegamo, da ob pogledu na trpečo dušo ali trpeče meso postanemo sentimentalni, da se ob pogledu na odprto in razmesarjeno rano sočloveka onesvestimo, da bruhamo, da zbežimo ali se kakorkoli drugače zavarujemo bodisi za okopi cinizma, moraliziranja, kritiziranja ali kateregakoli drugega obrambnega manevra. Je to hkratno vključevanje empatičnega razumevanja in strogega interpretiranja res tako težko doumeti? Moje skromno mnenje je, da je neskončno kritiziranje Freuda s strani t.i. »psihoanalitično usmerjenih avtorjev« – vseh tistih, ki Freuda kritizirajo v imenu razvoja in napredovanja psihoanalize – sentimentalno prepisovanje Freudovih idej, sentimentalno prepisovanje zgodovine psihoanalize, to je tisto sentimentalno enoumje, polno dvoumnosti, ki ga zgodovinarji imenujejo revizionizem.

Druga Freudova otvoritvena gesta, s katero se je odprlo do tedaj neobstoječe polje psihoanalize, je bila njegova zavrnitev uporabe hipnoze (če za trenutek pozabimo na zavrnitev katarzične metode). Prvotno očaranje nad hipnozo kot učinkovitim sredstvom odstranjevanja simptomov, je zamenjalo razočaranje, ki ni izhajalo iz Freudovega racionalnega razmisleka o naravi hipnoze, temveč iz njegovega odpora (do uporabe hipnoze), ki ga ob pozornem branju Freudovih pomislekov ne moremo razglasiti niti za neracionalnega: če nam razum pravi, da je uporaba hipnoze v terapevtske namene lahko racionalna, ter da je zavračanje uporabe hipnoze v nekaterih situacijah lahko celo neracionalno, je to, kar nam pravi razum, dokaz, da odpori ne zadevajo razuma, da razumevanje ne zadeva odporov, oziroma, da razumevanje – za razliko od interpretiranja – ne funkcionira kot mikroskopiranje (zaznavanje in vzbujanje) odporov. Razumeti v osnovi pomeni sprejeti in biti sprejemljiv, ne zavračati, ne biti dovzeten za zavračanje, zato z razumevanjem ne moremo trčiti ob mejo odporov, kjer gre vselej za soočanje s svojevrstnim zavračanjem, ne sprejemanjem. V tem smislu Freudova zavrnitev uporabe hipnoze ni odločitev, ki bi izhajala iz razuma, in nova (znanstvena) disciplina, ki se je razvila iz te zavrnitve, ni rezultat racionalnosti razuma (boljšega, naprednejšega, bolj razvitega razumevanja sveta), ampak je preprosto rezultat odpora, ki je Freuda s tem, ko mu je postavil mejo, prestavil onkraj, na popolnoma novo in pred Freudom neodkrito polje psihoanalize. Kaj hočem s tem povedati? Preprosto to, da do novih odkritij ne prihajamo (z boljšim) razumevanjem sveta, ampak z (močnimi) odpori, do katerih nimamo dostopa niti izražanjem mnenj niti z razumevanjem tega ali onega fenomena; z razumevanjem v svetu ne premaknemo ničesar, šele odpori nas postavijo pred omejitve, prestavijo nas onkraj, kjer smo prisiljeni napraviti premike na sebi in s tem tudi v svetu: postavljanje meje, ki sem jo zgoraj imenoval etika, je funkcija odporov, in mislim, da je natanko etična drža v funkciji odporov tista, ki je Freuda potisnila v popolnoma prazen prostor, v odprtje polja nove znanosti in discipline, o kakršni ljudje pred njim niso mogli niti sanjati, kaj šele, da bi se kdo do nje dokopal z razumevanjem sveta.

Dokazom izjemne produktivnosti funkcije odporov v psihoanalizi, tako Freudovih odporov, kot odporov pacientk, bi lahko sledili skozi celoten Freudov opus. Freud, če na hitro navedem še en primer, je imel močan odpor do ideje, da je psihoanaliza pogled na svet, oziroma, da je psihoanalizo mogoče postaviti v vlogo ustvarjalke nekega posebnega pogleda na svet: Psycho-analysis is not, in my opinion, in a position to create a Weltanschauung of its own. It has no need to do so, for it is a branch of science, and can subscribe to the scientific Weltanschauung. Tudi ta Freudov odpor je stvar etike, ne razumevanja psihoanalize, in tudi za ta odpor bi bilo mogoče demonstrirati njegovo izjemno produktivno funkcijo.

Zelo na kratko bi rad podal lastno izkušnjo z dvema odporoma, ki sta pred devetnajstimi leti prinesla revolucijo v moje življenje, ki še vedno vztraja.

V nekem pogovoru je analitik preprosto pripomnil oziroma izjavil, da »človeku nikoli ne more biti vseeno«. Ta preprosta izjava, ki bi jo marsikdo lahko zlahka preslišal, prezrl, spregledal, pozabil, je v meni vzbudila odpore, katerih moč nepopustljivo vztraja do današnjega dne: imam nepremagljive odpore do kakršnegakoli namigovanja ali eksplicitnega zagovarjanja ideje, da bi bilo človeku lahko vseeno. Toda hkrati imam odpore do teh odporov in poskušam ne imeti odporov do odporov: veliko razmišljam o načinih, kako se ljudje kljub vsemu vendarle pripravimo do tega, da nam je vseeno. Moje razumevanje te pripravljenosti človeka, da mu je vseeno – moje sprejemanje ideje, da je človeku kljub vsemu lahko vseeno –, me ne napravi nič bolj razumevajočega ali razumnega v trenutkih, ko to, da je nekomu (vključno z menoj) vseeno, začutim. Razumevanje ima svojo funkcijo, medtem ko imajo odpori svojo, in kar zadeva moje odpore, lahko iz prve roke zagotavljam, da so produktivnejši od mojega razumevanja.

V nekem drugem pogovoru je analitik preprosto pripomnil, da »ni res, da velja tisto, kar ljudje radi trdijo, namreč da 'nimajo časa' … človek vedno 'ima čas', le da si ga marsikdaj za marsikaj 'noče vzeti'«. Tudi ta izjava je v meni vzbudila odpore, ki vztrajajo še danes: odpor imam do tega, da bi verjel, da nimam časa; edino pošteno je verjeti, da si za tisto, za kar domnevno nimam časa, v resnici nočem vzeti časa. Tudi ta odpor ima izjemno produktivno funkcijo, in tudi glede tega odpora velja, da imam do njega odpor in da poskušam ne imeti odporov do odporov.

V primeru Elizabete von R. velja poudariti, da ob koncu analize med njo in Freudom ni prišlo do nikakršnega poenotenja okoli interpretacije, kar pomeni, da ni prišlo do izmenjave mnenj. Freud je ob gospodični E. von R. začel postajati umetnik interpretacije, začel je dobivati prve lekcije iz fenomena odporov; začel je spoznavati, da »vzbuditi odpore« ne pomeni le vzpostaviti situacijo, v kateri ne pride do izmenjave mnenj; spoznavati je začel, da se s tem, ko se izognemo izmenjavi mnenj, v analitični situaciji izognemo zgolj Scili, ne pa tudi Karibdi. Karibda, ob katero je trčil Freud, ko se je izogibal Scili, je bila pacientkina izjava, o kateri je poročala njena hči, namreč, da je bil Freud v očeh E. von R. »zgolj mlad, bradat nevrolog, h kateremu so me poslali. […] Poskušal me je prepričati, da sem bila zaljubljena v svaka, vendar to ni bilo res.« Freud se je izognil Scili »izmenjave mnenj«, trčil pa je ob Karibdo »poskusov prepričevanja«. Nikoli ne bomo vedeli, ali so bili Freudovi prvi poskusi interpretiranja v analizi tudi poskusi prepričevanja, z gotovostjo pa lahko trdimo, da interpretacija v analizi ni prepričanje, oziroma, da poskus interpretiranja ni poskus prepričevanja. Če poskus interpretiranja izpade kot poskus prepričevanja, je ta »izpad« znak, da so na delu odpori: analizandovo prosto asociiranje se ustavi oziroma razveljavi; analitikova prostolebdeča pozornost ponikne oziroma ugasne. Hrbtna plat pacientovega molka je poskus prepričati sebe in analitika, da »mi nič ne pride na misel«, medtem ko je analitik prepričan, da je nemogoče oziroma nesprejemljivo, da bi »človek ne imel v mislih čisto ničesar«.

Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je vprašanje, čigavi so odpori, oziroma, na čigavi strani so na delu, saj nikakor ni samoumevno, da odpori vznikajo le na strani pacienta: če se izkaže, da je analitikovo interveniranje poskus prepričevanja, so odpori na njegovi strani, kar pomeni, da pacientu ni ponudil interpretacije, ampak nekaj drugega, bolj pretencioznega; če pa se izkaže, da analitik ni poskušal prepričevati, ampak le interpretirati, velja, da so odpori na pacientovi strani in da se manifestirajo natanko kot pacientovo prepričanje, da ga analitik poskuša prepričati v svoj prav. Smisel supervizije vidim v tem, da se skozi pogovor s supervizorjem »izkaže«, na čigavi strani so bili odpori v analitični situaciji.

Tisto, kar je v primeru E. von R. zanimivo in pozornosti vredno, je, da je pacientka ozdravela navkljub nepremaganemu odporu. Tisto trpljenje, zaradi katerega je prišla v analizo, se je končalo potem, ko je sprejela svojo nemoralno željo – to pa se je zgodilo po Freudovi interpretaciji. Freud je to analizo označil kot svojo prvo od začetka do konca izpeljano analizo. Njegova interpretacija je bila morda res napačna oziroma ne pravilna, toda to ni tako pomembno, kot dejstvo, da je Freud E. von R. z njo povedal nekaj, kar je Elizabeta na nek način, ki je Freuda poslej intenzivno zanimal do konca življenja, vseskozi vedela – namreč da si želi smrt svoje sestre. Freud ji v tem oziru ni povedal ničesar novega. Tisto, kar je bilo na Freudovi interpretaciji (zgodovinsko) novega, je bil način, kako jo je ponudil; način, kako je moški nekaj povedal ženski; način, kako je moški pred žensko spregovoril o sami naravi želje, o njeni seksualnosti in univerzalnosti; nov je bil način, kako je izbral pravi trenutek, ugodni trenutek za to, da je E. povedal nekaj, s čimer bi se lahko kot zdravnik osramotil, osmešil, prikazal kot moški šovinist, ki inteligentni ženski poskuša soliti pamet o njeni – ženski – želji (v 19. Stoletju!); nov je bil način, kako ji je povedal tisto, kar je ona – na nek nenavaden način, kot že rečeno – ves čas vedela. Kadar drugemu povemo to, kar ta že ves čas ve, tvegamo najmanj to, da bomo izpadli duhamorni, morda dolgočasni, banalni, neotesani ali ignorantski, če ne celo neumni. Tisto, kar je bilo na Freudovi interpretaciji nenavadnega, ni bilo to, da je uganil njeno željo, temveč, da jo je zasnoval ter ji jo nastavil kot zrcalo, tako da je v njem lahko svojo nesprejemljivo željo prvič spregledala kot nekaj sprejemljivega, kot nemogočo željo, ki jo je mogoče sprejeti v vsej njeni nesprejemljivosti.

« Nazaj