Medicinska hipnoza: doseganje terapevtskih učinkov

V hipnotičnem stanju dosežemo nezavedne vsebine, ki so dosegljive v navadnem stanju zavesti, le da se jih v navadnem stanju zavedamo premalo časa, da bi z njimi lahko karkoli napravili oziroma jih uporabili.

Vzemimo primer nezavedne vsebine.

Hodite po pločniku v centru mesta, namenjeni ste na banko, in mimogrede vaše oko pritegne izložbeno okno potovalne agencije, kjer vidite morje, plažo, borovce, nasmehe na obrazih veselih ljudi … Ker ste bolj ko ne časovno omejeni, se v privlačne podobe zagledate za sekundo, in že v naslednjem trenutku, ko izložbo pustite za seboj, ste v mislih že na svojem cilju, v banki, kjer pričakujete najmanj gnečo in čakanje, če ne tudi grozo, povezano s stanjem na bančnem računu, s stroški, ki naj bi jih s pomočjo tega računa poravnali itd.

Kaj se je dogajalo v tisti sekundi, ko se vaš pogled ni ločil od privlačnih podob? Kaj se je dogajalo v vaših možganih in umu, katerih delovanje je neodvisno od zavesti?

Zgodilo se je nekaj izjemno zanimivega: medtem ko je počasna zavest v sebi eno sekundo zaznavala le par privlačnih obmorskih podob (morje, plaža, borovci, nasmehi), so možgani in um v to isto sekundo z neverjetno hitrostjo zgostili vse istovrstne podobe, ki so shranjene v vašem spominu, tudi če jih niste v zavest priklicali več let ali celo desetletij. Torej, v sekundi, v kateri je vaša zavest zaznala morje, plažo, borovce in par nasmehov – v tej isti sekundi se je v vaši zavesti nezaznavno zgostilo na tisoče istovrstnih podob, kar pomeni, da je bila gostota te sekunde v vaši zavesti tako velika, da bi zavest potrebovala vsaj dolge ure, če ne celo tedne in mesece, da bi se naužila vseh čudovitih podob in z njimi povezanih prijetnih dogodkov, ki jih je mimogrede imela zgoščene v sebi v eni sami samcati mimobežni sekundi. V tej sekundi je bila zavest v transu, se pravi: bila je onkraj – bila je onkraj cilja, h kateremu je bila namenjena, saj nenadoma v mislih ni imela morečega vzdušja banke, ampak čudovite obmorske podobe. Biti onkraj cilja pomeni biti v transu – toda ta trans je vsakdanji trans, če traja le sekundo oziroma nekaj več ali nekaj manj časa. Ker imamo že v naslednjem trenutku v mislih svoj cilj, z njim pa tudi neskončnokrat manj prijetne občutke, v primerjavi s tistimi obmorskimi, ki so brez cilja in ki so neskončno privlačni, je vsakdanji trans zelo kratkotrajen in terapevtsko popolnoma neučinkovit.

Nezavedna vsebina je torej ujeta v drobcen trenutek, ki prešine našo zavest, ko se nahajamo v realni situaciji, v kateri smo namenjeni k svojemu cilju. V zgoraj opisanem primeru ima nezavedna vsebina obliko neštetih obmorskih podob, izjemno privlačnih podob, za katere si vsakdanja zavest ne vzame dovolj časa, ker daje prednost doseganju tega ali onega cilja, kar ji vzame večino časa. Biti za trenutek brez cilja pomeni natanko to: biti za trenutek v transu.

Kaj napravimo s tehnikami medicinske hipnoze?

S tehnikami hipnoze napravimo dostopne vse tiste (tisočere) prijetne ali celo neskončno prijetne nezavedne vsebine, ki so zavesti nedostopne, dokler so v njej zgoščene v enem samem zelo kratkem trenutku. S tehnikami hipnoze ta kratek trenutek ustavimo, tako da zavesti ne prešine mimogrede, ampak se v njej ustavi, s tem pa da zavesti možnost, da se začne zavedati neskončno prijetnih nezavednih vsebin tega trenutka. Na ta način nezavedne vsebine začnejo trajati in postajati objekti zavedanja: zavest lahko vsako od njih posebej vzame pod mikroskop in se naužije vseh njenih prijetnih vidikov. Zdaj lahko v njih uživa, saj so ji na razpolago, ker trajajo in ji ne uhajajo. Pri vsaki čudoviti podobi, dogodku in izkustvu se lahko zadrži in v njih neskončno uživa. To potovanje zavesti od ene čudovite podobe-dogodka-izkustva k drugemu je nezavedna relaksacija, ki se izraža v popolni sproščenosti našega telesa v času, ko smo v hipnotičnem transu. Trans, v katerem čudovite podobe-dogodki-izkustva trajajo brez cilja, ni vsakdanji trans, ampak hipnotični trans, saj ga lahko dosežemo le s tehnikami hipnoze. Te tehnike uporabljamo z namenom doseganja terapevtskih učinkov, ki so cilji uporabe medicinske hipnoze.

Česa ne napravimo s tehnikami medicinske hipnoze?

Ko s temi tehnikami dosežemo spremenjeno stanje zavesti, ki je hipnotični trans, nikakor ne smemo brskati po tistih nezavednih vsebinah, v bližini katerih začutimo nepripravljenost ali odpore, ki jih izraža hipnotizirana oseba do tega, da bi se vanje spuščala. Človeška psiha in telo sta namreč ranljiva, zato pri uporabi hipnoze velja isto, kot pri uporabi avtomobila: ne smemo delati neumnosti in se s preveliko hitrostjo preveč približati raznoraznim zadevam na poti: takšno prehitro in preveliko približevanje namreč izkusimo kot trčenje, ki pri hipnozi pomeni isto kot pri vožnji avtomobila – ko trčimo, tvegamo nesreče, s katerimi se nesmiselno odpirajo bolj ali manj boleče psihične in telesne rane.

Nevarnost pri uporabi hipnotičnih tehnik je zato zelo primerljiva z nevarnostjo pri uporabi avtomobila: če divjamo in se ne držimo pravil uporabe, v hipnozi tvegamo isto, kot pri divjanju z avtomobilom – prej ko slej bo nekje zabolelo.

Medicinska hipnoza se imenuje medicinska ravno zato, ker so namen, način in cilji njene uporabe terapevtski, to je takšni, da se z njeno pomočjo bolečine lajšajo in odpravljajo, medtem ko se rane celijo. Medicinska hipnoza se torej poslužuje le tistih nezavednih vsebin, ki imajo dokazano terapevtske učinke, tako kot se druge veje medicine poslužujejo le tistih operacij in neinvazivnih posegov, ki dokazano rešujejo življenje ali izboljšujejo naše psihofizično počutje.

Nezavednim vsebinam lahko damo ime: kristali časa. Na obrobju naše zavesti se s časom dejansko kristalizirajo najprijetnejša izkustva, podobe in dogodki iz naše preteklosti. Kristalizirajo se: to pomeni, da s časom ne izginjajo in se ne obrabijo ter razpršijo, ampak se najprej v obliki povsem nevezane energije oziroma razpršenih atomov, na katere naša zavest v preteklosti ni bila dovolj pozorna, vežejo v večje molekule. Zgoščajo se in strjujejo, s časom se obrusijo, tako da dobijo čudovite oblike in barve.

K nikoli do konca doživetim kristalom časa se lahko vračamo vedno znova, da bi se naužili trdnosti kristalov – trdnosti, ki je naša lastna neranljivost. Zelo pomembno je namreč, da se v življenju lahko vračamo tja, kjer nismo ranljivi oziroma preveč občutljivi. Kristali časa so takšni kraji, obrobni kraji, so nezavedne vsebine na robu zavesti, kamor se vsakdanja zavest ne vrača, ker se preveč obremenjuje z vsakdanjo realnostjo. Toda kar je za vsakdanjo zavest obrobno, je za nevsakdanje zavedanje samega sebe in drugega najbolj pomembno.

Nezavednih vsebin oziroma kristalov časa se lahko zavedamo le na obrobju zavesti, to je v spremenjenem stanju zavesti, kjer je realnost nevsakdanja, nenavadna, izjemno zanimiva, privlačna in celo – zdravilna. Zato je zelo pomembno, da si v življenju privoščimo in se vračamo v nevsakdanjo realnost, ne le zaradi njene zdravilnosti, ampak tudi zaradi preprostega in splošno znanega dejstva, da se je tu in tam nadvse dobro odklopiti, zares odklopiti od vsakdanje realnosti, če hočemo v njej izkoristiti vse svoje potenciale.